Guštin, Franc (1869–1937)

Guštin Franc, duhovnik, r. 9. okt. 1869 v Rojanu v Trstu, u. 1. aprila 1937 v Trstu. Oče Anton, čevljar, mati Antonija Jelen. Osn. š. in nemško gimn. je dovršil v Trstu, bogoslovje v Gor. Mašniško posvečenje je prejel v Trstu 15. jul. 1894. Služboval je v Rojanu (1894–1900) najprej kot kpl., nato štiri leta kot žpk upravitelj; nekaj mesecev je oskrboval tudi Barkovlje. V jul. 1900 je postal kpl. pri Novem sv. Antonu v Trstu; tam je ostal do smrti. 12. jul. 1906 je bil imenovan za voditelja Marijine družbe »Marije Milostljive« v Trstu, kateri je zgradil lasten dom v ul. Risorta; tam ima Marijina družba svoj sedež še danes. Marijino družbo je vodil do svoje smrti. 1924 je imel krščanski nauk v cerkvi Starega sv. Antona. Bil je cenjen oznanjevalec božje besede in neutrudljiv ter iskan spovednik. Za svoje zasluge je bil 1919 imenovan za častnega škofijskega svetnika in v aprilu 1932 za častnega kanonika trž. stolnega kapitlja. V času fašizma je kljub pritiskom in težavam neutrudno delal za božjo čast in za blagor slov vernikov v osrednji tržaški cerkvi. V tej dobi je veliko trpel, bil nadzorovan in preganjan. V nedeljo 20. sept. 1920 so med njegovo popoldansko pridigo fašisti vdrli v cerkev Novega sv. Antona, začeli kričati in slednjič v cerkvi proti njemu na prižnici nekajkrat ustrelili. G. se je sicer umaknil. Vsa zadeva pa se je končala tako, da so njega in njegovega strežnika dijaka Leopolda Miklavčiča (sedaj že pok. duhovnika) peljali na policijo. Na posredovanje predstojnikov so ju izpustili, a za slov. pridige je to imelo slabe posledice. Zgodovina Marijine družbe Marije milostljive priča, kaj je G. v 30 letih napravil za družbo in za družbenice, ki so prav v družbi in pri njem iskale pomoči, znanja in razvedrila. V času, ko je bil on voditelj, je bilo v družbo sprejetih 760 deklet in žena. Marsikatera mati in dekle se mora njemu zahvaliti za zdravo krščansko in narodno mišljenje ter zavednost. V teh hudih časih se je hodil posvetovat k Ivanu Trinku v Videm, kako naj vodi Marijin dom in Marijino družbo, da bi ta slov. barčica v Trstu ne utonila. Posrečilo se mu je, da je oboje ohranil pri življenju. V začetku 1937 je dosegel, da so prišle v Marijin dom slov. šolske sestre in prevzele vodstvo zavoda sv. Marte, ki ga danes ni več. G. je deloval v težkih razmerah; umrl je kot zaslužen mož. V uradnem škofijskem listu se ga je v latinskem jeziku spomnil prijatelj dr. Jakob Ukmar.

Prim.: ŠkATrst arhivalije; FoliumTerg 1937, 84; Soklič, Istra 19; Sedemdeset let družbe Marije milostljive v Trstu, KolMD Celje 1970; Jože Prešeren, Marijina družba »Marije milostljive« v Trstu, Trst 1975.

Škerl