Gulin, Vid (1612–1687)

Gulin (Gulini, Gullini, Gullin, Gullino, Gulinus, Culinus, Colin) Vid, duhovnik, r. v Gor. 4. marca 1612, u. v Gradcu 7. febr. 1687 (tam tudi pokopan v ž. c. Sv. Krvi); oče Lavrencij, mati Lucija. Poleg Vida izpričana v matičnih knjigah gor. stolnice tudi sestra Ana r. 11. avg. 1596. Ni znano, kdaj se je G. odselil iz Gor. V mašnika posvečen 17. maja 1636 v zasebni kapeli škofa iz Seckaua v Gradcu. Kmalu zatem nameščen kot prefekt škofijske pisarne. Že 1638 prejel naslov apostolskega protonotarija in bil magister teologije. V naslednjih letih so mu bili podeljeni razni beneficiji (ne da bi bil on tam kdaj prisoten): Wurmberg 1642, Vasoldsberg 1647 in, zdi se, tudi drugi. 11. nov. 1663 mu je škof iz Seckaua podelil že tedaj bogato faro Hengsberg (in ne Hensperg kot ponavljajo gor. zgodovinarji) in ga istočasno imenoval za arhidiakona južnega dela svoje škofije. 8. febr. 1685 se je G. odpovedal župniji Hengsberg in arhidiakonatu. G. je pomembna osebnost v zgod. gor. nadškofije. V svoji oporoki 29. okt. 1686 je zapustil skoraj vse svoje imetje za ustanovitev škofije v Gor. »sub titulo S. Viti«; če pa bi se za ustanovitev škofije pojavile nepremostljive težave, naj se zapuščina spremeni v cerkveni beneficij (»si autem in erigendo episcopatum tale s insurgerent difficultates, quo minus erigi possit ex nune pro tune volo et ordino ut ex praefatis Viti sub perpetuo dure patronatus Gullkuanae omnibus mei bonis mobilibus, stabilibus unum beneficium ecclesiasticum pariter sub titulo S. familiae instituatur«). Misel na škofijo je tlela že več desetletij, a njeno ustanovitev so onemogočala nasprotstva med avstrijskim cesarstvom, oglejskim patriarhatom in beneško republiko. Zato je G-ova sestra Doroteja s sinom Vidom Vincencijem (njej in njenemu možu Jakobu Spiera je G. zapustil v dosmrtni užitek dva vinograda s hišo v Šempasu in še nekaj njiv, moža pa postavil za upravitelja svoje zapuščine) 1693 zahtevala, naj se izpolni G-ova volja in naj se ustanovi cerkveni beneficij pod pogojem, da se ta ukine in da dobrine spet preidejo v korist škofije, če bi se kdaj ustanovila. Kardinal in apostolski nuncij na Dunaju Sebastijan Anton Tanara je z dekretom 22. okt. 1695 ta beneficij ustanovil (za ž. c. sv. Hilarija in Tacijana). Po apostolskem dekretu dat. 30. julij 1757 je gor. nadškof Karel Mihael Attems 22. avg. 1757 odredil, naj se G-ova zapuščina proda na dražbi.

Prim.: LibBapt. a die ta 9bris 1611 usque ad diem 12ma 9bris 1620 v gor. stolnici; Kapiteljski arhiv, Gorica; škofijski arhiv, Graz Seckau; F. Blažič, Kratka povestnica goriške nadškofije, Celovec 1853, 49; Morelli 11, 293, 295, 111, 237, 241; Kociančič, Hist. Archid., 25; L. de Pavissich, Messa d'oro. II giubileo sacerdotale di don Francesco Zoratti, Gor. 1898, 17; R. Klinec, Zgodovina gor. nadškofije, Gor. 1951, 33; Cossar, Storia, 131, 133, 184, 221; Czoernig 1969, 760.

V-č