Gregorec, Srečko (1894–1972)

Gregorec Srečko (Feliks), nabožni pisatelj in pesnik, verski organizator, duhovnik, r. 6. apr 1894 v Mengšu, u. 6. okt 1972 v Gor. Oče Ivan, stavbenik in lastnik opekarne, mati Marija Benda. V družini je bilo trinajst otrok, od katerih jih je več študiralo. Ljud. š. in drž. gimn. obiskoval v Lj., stanoval pri teti po materini strani, ki je imela na stanovanju študente, od katerih jih je nekaj postalo duhovnikov. Po končani srednji š. je kljub očetovi želji, da bi prevzel očetovo podjetje, stopil v semenišče, že kot dijak je rad zahajal k jezuitom in tam postal tudi član Marijine kongregacije. Bogoslovje je opravil v letih 1913 do 1917 in bil posvečen 8. jun. 1917. Kot kpl je služboval v Senožečah 1917 do 1920, nato v Trnovem pri Ilirski Bistrici 1920 do 1922. V Košani je bil žpk upravitelj febr.–okt. 1922, nato kurat v Matenji vasi 1922–1927 in na Prestranku. Tu je postal z dekretom trž. prefekture it. državljan (6. nov. 1925). V tem času je opravljal še Orehek (1925–1927) in bil katehet v Postojni (1923–1924). Za žpk v Šturje na Vipavsko je prišel 1. apr. 1927 in bil šturski žpk pravno do 14. jan. 1946, ko se je tej župniji odpovedal. Iz Šturij je upravljal Sv. Križ (danes Vipavski križ) od febr. do avg. 1932 ter vmes dvakrat po eno leto Ajdovščino. Apost. administrator Sirotti je namreč na fašistični pritisk umaknil G-u že izdani dekret za upravitelja v Ajdovščini po prisilnem odhodu Josipa Fona (PSBL 5, 379). Iz Šturij se je med zadnjo vojno dvakrat umaknil: prvič konec 1944 in drugič, dokončno, 30. apr. 1945, ko je odšel v notranjost Italije, kjer je bival v raznih taboriščih za begunce in od koder se je vrnil sept. 1945 ter nastanil v Gor. Tu je bil 15. jan. 1946 imenovan za kanonika gor. stolnega kapitlja in prevzel službo penitenciarija. S prihodom v Gor. se začne G-eva »katehetska« doba. Najprej je bil katehet na slov. srednji š. (1945–1947), nato na slov. učiteljišču Simon Gregorčič (1947–1960), istočasno pa od 1947 do 1957 tudi na gimn.-liceju Primož Trubar. Tri leta je bil tudi katehet na Plešivem. 1960 je stopil v pokoj. G. je opravljal vrsto funkcij in dolžnosti; bil je tajnik škofij. katehetskega urada (od 1946), tajnik škofij. gospodarskega sveta, prosinodalni izpraševalec, duhovni vodja semeniščnikov v slov. Alojzijevišču (1949), spovednik Slov. šolskih sester in Sester čudodelne svetinje, škofij. voditelj Apostolstva molitve, bil v osrednjem odboru Zbora svečenikov sv. Pavla (od 1927), bil njegov tajnik in sodelavec v glasilu ZbsvP, bil je član odbora za graditev Katoliškega doma, prav tako član KTD, voditelj Skalnice, društva za delavce in delavke. Na rednem občnem zboru GMD (1963) je bil izvoljen v osrednji odbor in istočasno v književni odsek. Bil je tudi član društva vzajemne pomoči Pio Sovvegno. – G-evo slovstveno, uredniško, organizacijsko in duhovniško delo je obsežno. Po dokončnem zatrtju slov. revijalnega tiska na Primorskem, potem ko so bila razpuščena vsa društva in krožki in ko se je fašistični bes komajda ustavil pred slov. Cerkvijo na Primorskem, je G. spoznal, da mu za uspešno delovanje predvsem v Marijinih družbah, ki jih je ustanovil ali obnovil v Šturjah (ženska, dekliška in fantovska) ter v Apostolstvu molitve za može primanjkuje primernega gradiva, kar so seveda občutili tudi ostali G-evi sobratje. Zato je prva njegova misel veljala prav tem verskim združenjem. Že 1929 je poskrbel za ponovno izdajo Pravilnika mladeniških kongregacij. Kmalu zatem je sestavil Marijine rožice (1930), trideset kratkih premišljevanj za družbenice, in večje delo z naslovom Per Mariam ad Jesum (1934), osnutki za govore na shodih Marijinih družb. To leto je tudi izdal Mala pota sv. Terezije. Prvenstveno za notranjo vzgojo, včasih pa tudi za zunanje oblikovanje in lepo moralno vedenje deklet je nastalo že katero podobno drobno delce, ki je bilo največkrat kar ciklostilirano ali celo na pisalni stroj razmnoženo, npr. Doma in povsod, nekaj navodil in opozoril za dekleta (pred 1945), Ni za vsakogar to pisanje (1960), Med cvetjem in trnjem (193.), Dekliške gredice in Rosa mystica, osnutki za govore, oboje je avtor ponudil v začetku 1945 Vodstvu Marijinih kongregacij v Lj. v natis (hrani Škofijska knjižnica v Lj.), a do izdaje ni prišlo. Prav tako tudi ne izbor njegovih dramskih besedil (prizorčkov), ki jih je ponudil po vsej verjetnosti Slovenčev knjižnici. – Veliko vnemo je G. pokazal tudi pri katehezi osnovnošolcev. Zanje je v dopolnilno pomoč pri poučevanju krščanskega nauka in kot »Dodatek h "Krščanskemu nauku za prvence"« upesnil najznačilnejše prizore iz stare in nove zaveze z naslovom Zgodbice (Stari zakon; Jezusova mladost; Jezusovo javno življenje; Jezusovo trpljenje; Jezusovo poveličanje) vse 1933 (?). 56 tekstov iz teh knjižic so uglasbili L. Bratuž, M. Tomc in V. Vodopivec in so izšli v Lj. kot Zgodbice pri pouku za prvence, zal. Kongregacij a bogoslovcev lj. semenišča 1937. Istemu namenu so služile Masne pesmice (1933). Sam je zbral in založil Enoglasne in dvoglasne masne pesmi (1933). Več pesmi mu je uglasbil Vinko Vodopivec, npr.: Zakaj, zakaj je ranjeno; O Marija milostljiva I, II; Sv. Jožef; Marijino rojstvo; S. Andrej; Sv. Mihael; Sv. Jurij; Lilija in vrtnica; Hlevček tihi; Prečisto Srce Marijino; Prihod Sv. Duha; Sv. Janez Krstnik; Sv. Kancij in Kancijan, itd. Pripravil in redigiral je tekst Zgodb sv. pisma, ki jih je 1956 izdalo KTD. Za fante je pripravil primeren spis Oj ta vojaški boben (1940), ki ga pa gor. prefektura ni odobrila za natis, ker je bil pisan v slov. V njem podaja avtor mladeničem moralni pouk o sv. spovedi. Homiletične vsebine je zbirka nedeljskih pridig Nebo in zemlja (1938). Sem gredo še Vrtnice (1955), kratki nagovori za mesec junij, predvsem pa evharistične šmarnice Naša ljuba Gospa Najsvetejšega zakramenta (1953) in šmamice Brezmadežna. Napisal je tudi krajšo razpravo Gotova in prava pot (IzvGor 1955, 49–52). – G. je bil neutruden sestavljalec učbenikov za verouk na srednj. š. Zanje je pripravil: Evangelij, učbenik za 1. razr. učiteljišča (razmn. 1950, ponat. 1955), Fundamentalka, učbenik za 2. razr. 1951, v tisku 1960), Dogmatika, za 3. razr. (razmn. 1951, v tisku 1960), in Moralka, za 4. razr. (1949, cikl. ponat. 1953). Tisk Fundamentalke in Dogmatike je omogočil duh. Anton Mrkun iz Clevelanda. G. je bil sodelavec KolGMD (od 1934; tu ima prvo objavo: Materi bodočega duhovnika), ZbsvP, KatG, Pčk. Pretežno je sodeloval z literarnim gradivom, pesmicami in črticami, dramskimi prizorčki, redkeje s proznimi prispevki nabožne vsebine. Njegovo ime je tesno povezano z listom Pčk v desetletju 1951–1960, ko mu je bil urednik in glavni pisec. V njem je objavljal dolgo vrsto pesmic–zgodb o Ivčku Nagajivčku in Vančku Modrijančku (od 1955 dalje), ki so se otrokom močno priljubile. – Poleg vsega tega ustvarjalnega dela na polju literarnega snovanja je bil G. tudi zmožen in požrtvovalen verski organizator. Posvetil se je predvsem Marijinim družbam, ki so bile na (Primorskem med obema vojnama zelo cvetoče. V Šturjah je imel vse tri veje: dekliško, žensko ki fantovsko. Te so mu pomagale, da je v župniji gojil ne le versko, temveč tudi kulturno delo ves čas fašizma brez prekinitve. Zraven c. v Šturjah je leta 1933 zgradil dvorano Marijin dom kljub vsemu it. nasprotovanju. Okt. 1933 je gor. prefekt protestiral zaradi tega na škofiji in G-u so grozili s konfinacijo, ko je imel v župnišču preiskavo ob aretaciji duhovnika in prosvetnega organizatorja Filipa Terčelja. Ta dvorana je služila za srečanja izven cerkve in za krščanski nauk. V njej je prirejal slov. verske prireditve in akademije kot edini v vsej tedanji Primorski. Za te nastope je povečini sam sestavljal igrice, pesmi, deklamacije (nekatere je kasneje objavil v Pčk). Pretežna večina njegovih del, ki so izšla v tisku, je bila direktno ali indirektno namenjena ravno Marijinim družbam. Zato so po teh tekstih navdušeno segali tudi voditelji Marijinih družb v drugih župnijah. Prav tako so njegovi dramski prizori potovali po različnih odrih (Ajdovščina, Velike Zabije, Gorica, itd.). Podobno so bile pri pouku krščanskega nauka zelo dobrodošle njegove parafraze svetopisemskih zgodb in tudi masne pesmice. – G. je pisal za potrebe svojega časa sredi posebnih, težkih prilik, ko se slov. beseda ni smela in mogla v javnosti gojiti izven cerkve in verouka. Tako je G. s svojim delom krepko pomagal ohranjati živo narodno zavest. – G. je bil izrazita duhovniška osebnost. Kot neuklonljiv, goreč in narodno zaveden duhovnik je imel težave s fašistično oblastjo. Med zadnjo vojno je ljudem veliko pomagal, reševal posameznike in skupine pred it. in nemškimi okupatorji in tudi preprečil večji požig Šturij in Ajdovščine. Po svojem umiku v Gor. je pod zavezniki kot član mednarodne organizacije za begunce JRO (1946) pomagal beguncem gmotno (s hrano, obleko, denarjem), pa tudi z intervencijami na kvesturi (prošnje za izselitev, reševanje iz taborišč). G. je bil mož notranjega življenja, vesten katehet, jasen moralist, odločen nasprotnik komunizma in v dolgoletni bolezni občudovanja vreden junak trpljenja. Na veliko soboto 1964 zvečer ga je med spovedovanjem v stolnici zadela kap, za posledicami katere je potem ležal v bolnišnici Usmiljenih bratov (ul. Diaz) nad osem let. Pokopan je v duhovniški grobnici Pio Sovvegno na gor. pokopališču. Na bolniški postelji ga je portretiral F. Gorše (objava v KolGMD 1973, 173), Ljubka Šorli pa mu je posvetila sonet Ob svežem grobu (pt. str. 173 in KatG 12. 10. 1972). Svoje prispevke je pretežno podpisoval s polnim imenom ali zelo pogosto s kraticama: S. G.

Prim.: ŠematLj 1918, 60; 1928, 148; Cerkv. pri ročnik za kat. Jugosl. 1922, 147; ŠematGor 1923, 158; 1926, 171; 1929, 124, 180; 1931, 128, 183; 1965, 86, 100, 119; Koleričeva enote 766, 808–812, 823; Klinec, GMD 95, 108, 113, 117, 120, 205, 213; IzvGor 1950; 1965; 1975; FoliumGor 1972; KatG 1964; 1967; Vocel 1967; 1972; M(Trst) 1968, 142; CG 1934, 29; Katoliški glas 1964, 14, 4; 23, 2 s sl.; Vocel 15. 10. 1972 s sl.; K. Humar, † msgr. S. G., KatG 12. 10. 1972, št. 40; r. b. [= Rado Bednarik], Slovo od msgr. G., ML 12.10.1972, št. 911; Pisma uredništvu: Ob nekem pogrebu, pt.; Družina 29. 10. 1972; E' morto mons. G., canonico del Capitolo, Picc. 7. 10. 1972 s sl.; Bibliogr. GMD eno te 10, 33, 35, 36, 37, 38, 39, 44; Dr. R. Klinec, Msgr. S. G., KolGMD 1973, 165–175 s sl.; Klinec, Duhovščina; GorLtk 6 (1979). Z uporabo gradiva, ki ga je zbral dr. R. Klinec (v arhivu PSBL), geslo pripravil

Hum.