Gostiša, Fanči (1913–1997)

Gostiša Fanči, slikarka, r. 4. apr. 1913 v Idriji. Oče Rafael, učitelj, mati Terezija Jeglič, Korošica iz Bajdiš pri Borovljah. Osn., komplementarno in dvoletno trg. š. obiskovala v Idriji. Oče je moral kot učitelj 1930 v Remedello in Alfianello (Brescia), a je zaradi rahlega zdravja (kronični bronhitis) že 1934 v Brescii umrl. G.-eva je v Brescii obiskovala višjo trgovsko š., a jo je še pred koncem zapustila zaradi svojega antifašističnega vedenja. Zaposlila se je najprej v odvetniški pisarni, nato na anagrafskem uradu in nazadnje pri rudniku živega srebra v Idriji kot pisarniška moč. Znanje več tujih jezikov (angleščina, nemščina, it. in francoščina) ji je omogočilo, da so jo porabili tudi za zahtevnejša dela, saj je prevajala strokovno literaturo ter veliko inštruirala. V NOB je sodelovala od sept. 1943, a bila kasneje demobilizirana iz zdravstvenih razlogov. Aretirana od Nemcev marca 1944 je bila kasneje obsojena na smrt, a preko idrijskih in lj. zaporov bila odpeljana v taborišče v gornji Šleziji blizu Breslave. Tu zbolela za tifusom in težjim bronhitisom, ki se je spremenil v tbc. Jan. 1945 pobegnila iz taborišča, apr. 1945 preko Eisenerza prišla v Dornberg na Štajersko in se junija vrnila domov. G.-eva je že pri E. Komelu privatno študirala klavir (1939), s slikanjem pa je začela sorazmerno pozno (1957), če ne upoštevamo njenih šolskih proizvodov, ki so bili večkrat poslani na razstave in je že kot otrok risala portrete (oblikovalno žilico podedovala po očetu, ki je bil vsestranski umetnik (likovni samouk-rezbar, režiser itd.), in pa priložnostnega dela v ateljeju akad. slikarja Baronija (1947). Obiskovala je galerije po Italiji, delala v Ferrari, kopirala slike po galerijah. Prvo samostojno razstavo je priredila v Idriji 1961 (55 olj) s pomočjo Maje Novakove-Zemljičeve, sledile so razstave 1965, 1967, 1971 (večinoma akvareli). Večjo retrospektivno pa je pripravila 1974 (katalog z uvodoma T. Pavšiča in J. Prelovca). Sodelovala je tudi na več skupinskih razstavah in slikarskih kolonijah v Kopru, Tolminu, Trbovljah, Zagorju, Novi Gorici, Ljubljani, Piranu, Kranju, Jesenicah. Zadnjo razstavo (idrijske vedute) je imela v Šoštanju (1978). G.-eva se posveča tako portretu kakor pokrajini, vendar prevladuje slednja, za katero išče motive predvsem v rodni idrijski pokrajini, lepote nekdanje, zdaj že izginjajoče Idrije, pa tudi širši okolici (pokrajine ob Idrijci, v Baški grapi in na Cerkljanskem). Prenekatera njena upodobitev zadobiva s časom že dokumentaren in etnografski pomen (Plač v zimi, Likarjeva hiša v Prontu, Zagoda, Na Rakah, Hiša v Koritnici, Na Vogalcah itd.). Veliko je že tudi število njenih portretov (nad 60), žal pa so prav ti raztreseni vsepovsod in je nad njimi težko dobiti pregled (Portret strica, Klekljarica, Petričeva mama, Frice, Franja Poličnik, Tončka). Reprodukcije njenih del, barvne in črnobele, glej v katalogu 1974, kakšno njeno delo je izšlo tiskano kot razglednica (npr. Rut). Ludovika Kalan ji je posvetila pesem Slika (Obzornik 76, št. 8).

Prim.: [Sandi Sitar], SaS, Idrijska slikarka F. G., PrimN 1968, 25, 8 z reprodukcijo; Fanči Gostiša. Razstava del 1959–1974, Idrija 1974 (katalog); I. B., F. G. razstavlja v Šoštanju, PrimN 1978, 25, 9; slikarkina osebna sporočila (april 1978).

Brj.