Godina, Matija (1746–1828)

Godina Matija, gor. in lj. generalni vikar, dejanski voditelj gor. nadškofije ob njenem zatrtju 1788, r. 20. jan. 1746 v Ajdovščini, tedaj pod župnijo Vipava, u. 4. dec. 1828 v Gor. Oče Jernej in mati Marija. Študiral je humaniora in filozof. na liceju v Lj., bogoslovje v Gor. ter dogmatiko, sv. pismo in cerkveno pravo na U v Gradcu, kjer je z odličnim uspehom dosegel bakalaureat iz bogosl. ved. V mašnika je bil posvečen v Gor. 16. apr. 1769. Ker je bil sin siromašne družine, ki mu ni mogla zagotoviti tedaj predpisanega kanoničnega naslova zasebne imovine, mu je Albert Edling, »grof in gospod v Ajdovščini«, zajamčil z vso svojo zemljiško posestjo naslov nadarbine in se obvezal, da mu po potrebi zagotovi primerno vzdrževanje (PSBL IV, 325). Osebna pola (tabella) pravi, da je novomašnik obvladal štiri jezike: slovenski (sclavonica sive Carniolica lingua), nemški, it. in latinski; da je zaradi edinstvene nadarjenosti dokončal vse šole s sijajnim uspehom. Po kratkem službovanju v dušnem pastirstvu je postal prof. teologije in cerkv. prava v bogosl. semen. ter član škofijskega konzistorija; od 1773–79 je bil tudi podravnatelj v bogoslovju, od 1779–81 je bil sodnik in preds. cerkv. sodišča, zatem pa škofijski konzistorialni kancler (1782–1819). Marca 1782 je cesar Jožef II. poklical na Dunaj gor. knezonadškofa Rudolfa Edlinga (PSBL IV, 327–329) in zahteval, naj se odpove škofiji. Ker je nadškof padel v cesarsko nemilost, se je posvetil predvsem dušnopastirskim dolžnostim, imenoval G-o za svojega generalnega vikarja in mu v veliki meri prepustil pisarniške in upravne posle in še zlasti predsedstvo v konzistoriju, ki je odločal v vseh važnejših škofijskih zadevah. Tako je G. v nadškofovem imenu vzdrževal stike z državnimi oblastmi, objavljal jožefinske odredbe, skušal reševati cerkve in cerkvene ustanove. 7. avg. 1784 se je moral nadškof odpovedati gor. nadškofiji. Stolni kapitalj je tedaj izvolil G-o za kapitularnega vikarja, tj. za škofijskega ordinarija z vsemi pravicami. To nadvse zapleteno nalogo je vršil do 8. marca 1788, ko je papež Pij VI. z bulo In universa zatrl gor. nadškofijo. Lj. nadškof Mihael de Brigido (PSBL III, 139–140) je kot metropolit prevzel duhovno vlado nad ozemljem ukinjene gor. nadškofije, ki ga je označil za »metropolitanski vikariat« in mu z odlokom 26. jul. 1788 stavil na čelo dotedanjega kapitularnega vikarja G-o z naslovom »metropolitanski generalni vikar«. Toda goriški kanoniki niso sprejeli Brigidovih odredb in so vložili priziv na vlado v Trstu in pri dvorni pisarni. G-i pa so pod grožnjo suspenzije prepovedali voditi škofijske posle v metropolitovem imenu, nastopa naj še naprej kot kapitularni vikar, sklicuje konzistorij in mu predseduje, podpisuje odločbe in sploh izvaja duhovno vodstvo. Toda G. je odgovoril, da bo sledil ukazom lj. matropolita. Tudi kasneje se je odločno uprl stolnemu proštu, ko mu je hotel vsiliti v izvedbo neke ukaze, dasi mu je prošt grozil z imenovanjem drugega »kapitularnega vikarja«. 20. avg. 1788 je izšla bula Super specula, s katero je papež ustanovil škofijo v Gradiški ob Soči, in jo podredil lj. nadškofiji. Nadškof de Brigido je imenoval G-o za lj. generalnega vikarja in 22. sept. 1788 poslal v Gor. za metropolitanskega gen. vikarja lj. kanonika Antona Riccija, ki je nato duhovno vodil gradiščansko škofijo, dokler ni bil 27. apr. 1789 slovesno umeščen v Gradiški novi škof Fran Filip Inzaghi. Še istega dne se je Inzaghi vrnil v Trst. Za svojega generalnega vikarja in preds. konzistorija s sedežem v Gor. je imenoval devinskega žpk in arhidiakona Jožefa Križmana, rihemberškega rojaka. G. pa se je kmalu vrnil iz Lj. v Gor., v spornim na službovanje v Lj. mu je ostalo imenovanje za lj. častnega kanonika. Ponovno je sodeloval pri osrednjem škofijskem vodstvu kot konzistorialni kancler in bil desna roka škofa Inzaghija, po smrti katerega so gor. kanoniki imenovali kanclerja G-o za »generalnega kapitularnega vikarja«. Ponovno je kot ordinarij vodil gor. nadškofijo, dokler ni bil 10. jati. 1819 umeščen novi škof Jožef Walland. Tudi ta je G-o imenoval za generalnega vikarja, toda jul. 1819 je G. iz zdravstvenih razlogov (nevarna kila in kolika) zaprosil za pokoj. Kot škofijski ordinarij pa tudi kot škofijski konzistorialni kancler je G. opravil ogromno upravno in pisarniško delo, ki so ga zahtevale korenite spremembe: zatrtje nadškofije 1788, nove meje gradiščanske škofije ob njeni ustanovitvi, nove škofijske meje ob razcepitvi Trsta (12. sept. 1791), nove škofijske meje ob prepustitvi vsega ozemlja na desni strani Soče videmski nadškofiji (3. avg. 1808). Poleg neštetih aktov, ki nosijo njegov podpis, sta posebne zgodovinske vrednosti njegovi latinski rokopisni deli: Liber Ordinatorum, IV. sn., str. I–X, 37 (njegovih 12 lastnoročno pisanih strani) in Protocollum.

Prim.: NadškAGor: akti 723–724/1818; 1038/828; Relationes 1780, 18 (taballa personalis, relatio Georgii Pollanz); Liber ordinatorum, num. 14, IV., 13; Patrimonialia IV, 764; Taballa sacerdotum 1801 in 1811; Arhiv stolnega kapitlja v Gor.: Sessiones Capitulares II, 1788 (21. jul., 4. avg., 20. avg.); pt. III, 117, 159; R. Klinec, L'attuazione della legislazione ecclesiastica di Giusappe II nell'arcidiocesi di Gorizia, Gor. 1942, 32, 39, 178–79.

R. K.