Gobec, Radovan (1909–1995)

Gobec Radovan, skladatelj, dirigent, pedagog in publicist, r. 1. jun. 1909 v Podgradu pri Ilirski Bistrici; oče Dragotin, posojilniški uradnik, doma s Štajerskega, mati Neža Viternik, doma s Koroškega. Osn. š. je G. začel v Celju, nadaljeval v Šmihelu pri Pliberku na Koroškem, kamor ga je prignalo medvojno pomanjkanje, in končal v Celju, kjer je dovršil tudi nižjo gimn. Maturiral je 1928 na učitelj. v Mrbu. Bil je član pevskega zbora »E. Adamič« in konec 1929 tudi zborov korepetitor. Služboval je pet let v Grižah pri Celju, nato v Laškem. V tem času je bil pri sokolski župi v Celju referent za pevske zbore (1933–37). 1937 je bil premeščen v vasico Henino pod goro Lisco. 1939 je prosil za premestitev v Jurklošter, kjer ga je zatekla druga svet. vojna. Ostal je brez službe. V NOB je vstopil 1942. Organiziral je partizanski učiteljski tečaj v Ljubnem (1944). Isto leto je stopil v Kozjanski odred kot politični delavec, okrožni š. nadzornik in glasbeni vodja kulturne ekipe v IV. operativni coni. Po vojni je bil načelnik ljudske prosvete za celjsko okrožje. Organiziral je učiteljski tečaj v Celju (1945). Dec. 1945 je bil premeščen kot učitelj glasbe na VI. gimn. v Lj. (1945–47). Vpisal se je na AG in služboval v MLO Lj. kot referent in nato kot inšpektor Glasbene šole. Od 1945 do 1947 je bil tudi referent za zbore pri Mestni ljudski prosveti v Lj., nato 15 let preds. odbora za zbore pri Okrajnem odboru Ljudske prosvete (Svobode) v Lj. Od 1967 dalje pa je preds. komisije za zbore pri republiškem odboru Zveze prosvetnih organizacij. Bil je tudi preds. DSS in član glavnega odbora Zveze skladateljev Jsle. 1951 je dovršil na AG študij dirigiranja in kompozicije. 1954 je postal direktor Glasbene šole Lj.-Moste, nato pa vodja Ljublj. festivala. Vzporedno je honorarno predaval na PA; 1964 je tam postal redni predavatelj. Prvo G-vo srečanje z glasbo sega v šolska in dijaška leta v Celju, kjer je obiskoval š. Glasbene matice; izpopolnil se je na učiteljišču v Mrbu, kjer je vodil pevski in tamburaški zbor. Za prof. je imel Druzoviča, Berana in Bervarja. Takrat si je dopisoval z Adamičem in Ostercem. Prav tako so v tem času nastali njegovi glasbeni prvenci. Posebno mu je koristilo sodelovanje v zboru pri mrb Glasbeni matici, ki so ga vodili Hladek-Bohinjski, Mirk in Topič. Kot učitelj je imel stike z mlad. in odraslimi zbori, z dram. društvi in orkestri, ki jih je ustanavljal, vodil, zanje skladal, igral in režiral. Pri tem delu so nastale operete: V bratskem objemu (1927), Pomladne cvetke (1927), Kresniček (1930), Hmeljska princesa (1933), Tremerski dukat (1935), Planinska roža (1937) Kri v plamenih (v tisku 1970). Zložil je tudi glasbo k igrama Dušica (1929) in Trnuljčica (1939), pevski skeč Kuga (1930), vrsto mlad. zborov (Zbirka Mladina poje domovini, 1934), odraslih zborov, nekaj samospevov in napisal je dramo Slepec (1930). Za mnoge skladbe, posebno za operete, je pisal besedilo kar sam. Med vojno je napisal nekaj znanih pesmi, kot Bohor žari, Pesem o svobodi, Moj očka je v hosti partizan, kantato Hej, partizan, Slovensko pesem ter scensko glasbo k Hajdukovi oporoki, študij na AG je G-a uvedel na instrumentalno področje. Tako so nastala dela: Slovenska plesna suita (1948), kantata Osvoboditeljem (1950), glasba k igram Pastirček (1949), Pomlad prihaja (1952), Nedeljski lovec (1953) in Beraški kvartet (1953). Med zbori so najbolj znani množični Mladi bataljoni (1947), Lepo je v naši domovini biti mlad (1954), Pesem mladine (1954). G. ima veliko kompozicijsko znanje, ljubi ljudski ton in upošteva sposobnosti glasbenih amaterjev. Po študiju so nastala njegova najboljša dela: opera Tremerski dukat (v tisku 1960), kantata Svobodna zemlja (1954), Njegovo ime je legenda (1959), Rdeča kantata (1961), mlad. kantate Kolednica (1953), Narodni praznik (1957) in Dobro srečo, domovina (1957). Vse njegovo skladateljsko delo obsega (do 1. okt. 1971) 12 simfoničnih del, 7 scenskih del, 61 odraslih pevskih zborov v raznih izdajah, 77 mlad. zborov v raznih natisih; to so narodne in mnoge revolucionarne pesmi. Kot zborovodja je G. vodil mlad. zbore v Grižah, Jurkloštru, Celju in v Lj. ter odrasle zbore v Grižah, Zabukovcih, Preboldu, v Laškem, Jurkloštru, pri partizanih, v Celju in Lj. ter občasno pri vojakih in na tečajih. Nekatere zbore je sam ustanovil. Posebne uspehe je dosegel z zborom »Matija Verdnik«, z APZ »Tone Tomšič« (12 let) ter s Partizanskim invalidskim pevskim zborom (15 let). Z nekaterimi zbori je dosegel prva republiška in vidna zvezna mesta. Gostoval je po mnogih evropskih državah in pogosto nastopa na radiu. G. je najvidnejši organizator in vodja množičnih zborovskih prireditev, med katerimi so znane v Velikih Laščah, v Celju in Lj. Slovita sta koncerta na Ostrožnem pri Celju (1954) z 2.300 pevci in 1961 v Lj. ob 20-letnici ljudske vstaje s 3.000 pevci. G. je urejal Grlico osem let ter je sourednik NZb. Napisal je mnogo pedagoških in strokovnih člankov, kritik in ocen. Izdal je Metodiko zborovodstva (Lj. 1959, str. 182) in uredil je Naše partizanske pesmi (Lj. I, 1961; II, 1963; III, 1969) ter zbirke Vstani, mladina, Domači zbori in več manjših pesmaric za razne proslave. G. je znan predavatelj na raznih glasbenih tečajih in na PA. Za svoje razvejano dalo je prejel številna odlikovnja, priznanja in pohvale, med njimi red dela III. stopnje (1949), red za hrabrost III. stopnje (1950), red zasluge za narod III. stopnje (1950) in red zasluge za narod z zlato zvezdo (1969).

Prim.: Osebni podatki; Kojeko I, 208; ME I, 1958, 555; Cvetko, Stoletja 267; Kompozitori Jsle 204 (s sl.); SOL I, 173 (J. H. = Janez Hoefler); Katalog Lj. 1976, str. 10; TV−15 1977, 3. marca, str. 2.

Har.