Glavina, Ivan Nepomuk (1828–1899)

Glavina Ivan Nepomuk, škof, r. 13. apr. 1828 v Borštu pri Trstu, u. 10. nov. 1899 v Trstu. Oče Blaž, kmet, kovač in cerkovnik, mati Marija Petaros, gospodinja. Ker doma niso imeli š., je G. hodil v osn. š. v Povirju pri Sežani. Gimn. je obiskoval v Pazinu in v Trstu, bogoslovno fakulteto na Dunaju, kjer je dosegel doktorat. V duhovnika je bil posvečen 17. avg. 1852. Več let je služboval kot žpk pri Starem sv. Antonu v Trstu. 19. avg. 1878 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa. V škofa ga je 6. okt. 1878 v Gor. posvetil gor. nadškof A. Gollmayer (gl. čl.) ob asistenci tržaškega škofa Juraja Dobrila (PSBL IV, 290–2) in lj. škofa Ivana Pogačarja. Za tržaško-koprskega škofa je bil imenovan 19. marca 1882. 2. dec. 1895 se je odpovedal škofiji. Eno leto pozneje (3. dec. 1896) ga je papež Leon XIII. imenoval za titularnega nadškofa Peluzijskega. G. je veliko skrbel za vzgojo duhovniškega naraščaja. Še kot poreški škof je ustanovil v Kopru malo semenišče za ital. dijake, kot tržaški škof pa 1883 škofijski konvikt na griču sv. Justa v Trstu za slov. in hrvaške dijake. Zaradi tega je prišel v neprilike z ital. političnimi strankami. V Trstu je veliko trpel zaradi nasprotovanja ital. nacionalistov, ki so ga napadali v časopisju, uprizarjali proti njemu demonstracije ter metali za njim kamenje zlasti na poti iz škofije v stolnico. Na škofijskem dvorišču so 1891 nastavili celo bombo (petardo), ki pa na srečo ni eksplodirala. G. je težko zbolel. Iskal je zdravja v Karlovih Varih. Tam je v časopisih povabil češke dijake in bogoslovce, naj pridejo v tržaško škofijo. Odzvalo se jih je lepo število in bili so v veliko pomoč Cerkvi na Tržaškem in v Istri. Za duhovnike je vpeljal duhovne vaje in obnove v škofijskem konviktu. Takoj po prihodu v Trst je obnovil škofijski list (Folium Dioecesanum), ki je bil 1875 prenehal. Za versko vzgojo ljudstva si je prizadeval zlasti z lepimi in vsebinsko bogatimi pastirskimi listi. Opozarjal je na pogubno delovanje prostozidarjev (framasonov), ki so bili v Trstu zelo aktivni in so si v svoji proticerkveni gonji izbrali za tarčo prav škofa. G. pa se je trudil, da bi pravično ravnal z vsemi dejavniki v škofiji. Bil je velik škof, ki je grenko občutil vso težo škofovanja v času prebujanja skrajnih nacionalističnih teženj, ko je po 1870 tudi Cerkev v Trstu postala tarča javnih napadov in obrekovanja. Slov. narod mu mora biti hvaležen zlasti za trž. škof. konvikt, ki je vzgojil lepo število duhovnikov, pa tudi za duhovnike, ki so prišli s Češkega in Kranjskega. Ob 50-letnici mašniškega posvečenja papeža Leona XIII. je G. vodil prvo veliko romanje trž. škofije v Rim (1886). Večkrat je organiziral dobrodelne akcije. Ustanovil je Vincencijevo konferenco v Trstu za pomoč potrebnim. Dal je pobudo za gradnjo nove velike cerkve sv. Vincencija Pavelskega v trž. predmestju (1890). Končana je bila šele po njegovi smrti in posvetil jo je škof Franc Nagi (1905).

Prim.: žpk arh. v Borštu; ŠkATrst; Milanović II, 298.

K-ač