Gherbez, Jelka (1927–1996)

Gherbez (Grbec) Jelka, polit. in kulturna delavka, organizatorka, publicistka, prva slov. senatorka, r. 2. sept. 1927 v Barkoviljah pri Trstu; oče Gabrijel, pek, mati Emilija Jež, šivilja. Osn. in nižjo srednjo š. ter učit. opravila v Trstu, v akad. letu 1947–48 se je vpisala kot zunanja slušateljica na fiziko v Lj., zaradi Kominforma je že pred koncem prvega leta študij opustila. Med vojno je z ilegalnim imenom Dušica kot tajnica komunistične mladine zbirala pomoč za partizane in internirance, delila letake in org. ilegalne sestanke; v šolski torbi je nosila strelivo, ki ga je dobivala od protifašistov na sedežu Guardie civiche v Barkovljah. 1944 se je udeležila ileg. tečaja slov. jezika in kulture, ki ga je Janko Pertot vodil pri Švagljevih v Barkovljah. V dnevih vstaje je bila odgovorna za javko Rdečega križa v Barkovljah. Po vojni se je vključila v sindikalno delo na š. področju, hodila je na tečaje za slov. učit. (tudi v Sjo) in že v prvem povojnem letu poučevala na osn. š. na Proseku, nato v Dutovljah, Povirju ter končno na Prebenegu. Aktivna v prosveti je G. postala tajnica SPZ in na to do 1956 SHPZ. Zaradi preobremenjenosti in bolezni je 1949 pustila š. Od 1959 do 1965 je bila tajnica Centra za kulturne stike z deželami ljudske demokracije (kasneje »z inozemstvom«) in bila istočasno članica vsedržavnega odbora društva »Italija–Sovjetska zveza«. V tem času je mnogo potovala po vzhodni in srednji Evropi. G. je postala članica KPSTO 1947 (pet let pred običajnim rokom) in bila takoj vključena v centralno komisijo za kulturo, 1955 pa je postala članica centralnega komiteja. Deset let kasneje je nadomestila ponesrečenega Davida Pescatorija v vodstvu odseka za tisk in propagando pri trž. federaciji KPI in na tem mestu ostala do 1975, ko je prevzela odgovornost odseka za zunanjepolit. tematiko in antifašizem (proces o Rižarni). Je članica odbora KPI za Furlanijo-Julijsko krajino. Po 1961 je G. bila tajnica trž. Odbora za mir, kasnejšega Gibanja za Vietnam, in tudi tajnica vsedržavnega vodstva. 1964 je vodila vsedržavno delegacijo Odbora za mir na berlinski proslavi ob peti obletnici smrti Joliot-Curieja in imela uradni govor v Külnsbornu (DDR). Tega leta je G. bila izvoljena v pokrajinski svet, 1966 pa v trž. obč. svet, kjer se je zlasti ukvarjala s šolstvom in kulturo ter slov. vprašanji. 1974 jo je dež. svet izvolil v dež. komisijo za kulturo, vzgojo in umetnost. Na parlamentarnih volitvah 1976 je bila v drugem trž. okrožju izvoljena za senatorko. Je članica komisije za potresno področje in je z raznimi delegacijami obiskala prizadete kraje; je tajnica medparlamentarne komisije za vprašanja dežel. Poleg tega je tudi v prvi stalni komisiji za ustavna vprašanja in notranje zadeve in v komisiji za izvajanje Osimskega sporazuma. Večkrat je posegla v diskusijo tudi z vprašanji in interpelacijami (Furlanija, socialno skrbstvo, handikapiranci, Osimo, slov. vprašanja). Skupaj z drugimi slov. polit. predstavniki je podpisala (8. jun. 1977) pismo preds. vlade Andreottiju za uresničitev slov. zahtev in bila med predlagatelji osnutka globalnega zaščitnega zakona. Že zgodaj po vojni je G. pisala in še piše članke, poročila in uvodnike v slov. in it. glasila (Lavoratore, Delo – dolga leta v uredništvu – , Unità, Rinascita, Ljudski koledar). 1947 je napisala spominsko publikacijo o petih prebeneških kurirkah, ki so jih fašisti ujeli in umorili na Opčinah (Mira Bandi in tovarišice), v Delu (od 28. sept. 1973 do 31. jan. 1974) je objavila študijo o Mačkoljah iz časa ilegale ob 30-letnici požiga vasi.

Prim.: PDk (intervju pred volitvami, si.) 11. jun. 1976; PDk (izjava po volitvah, si.) 22. jun. 1976; Meridiano V, št. 25, 24. jun. 1976 s sl.; o njej so, zlasti po izvolitvi v senat, pisali PDk, Picc, Meridiano, Unità in jsl. časopisje.

S. P.