Gerdol, Janko (1896–1974)

Gerdol Janko, učitelj in prosvetni delavec, r. 6. jun. 1896 v Trstu, u. 23. jul. 1974 v Radencih; pokopan v Trstu. Oče Ivan, zidar, mati Marija Gregorič, perica. G. je v Trstu dovršil osn. š. (1903–06), pripravnico (1906–08), peti razred nemške osn. š. (1908–09) in nekaj razredov nemške gimn. (1909–13), v Gor. pa slov. učiteljišče (1913–15). 1915 je bil mobiliziran; eno leto je bil na it. fronti in v Galiciji. Avg. 1916 je bil ujet in je takoj stopil med srbske dobrovoljce v Dobrudži. Ranjenega so prepeljali v Odeso. Nato je bil šest mesecev v srbski oficirski š. do marčne revolucije. Ker Srbi takrat niso sprejeli jsl. ideje, je stopil v rusko vojsko. V Poltavi je končal rusko oficirsko š. Tam ga je dohitela oktobrska boljševiška revolucija. Pridružil se je enotam bivših disidentov, ki so organizirali prvi jsl. polk Matija Gubec. V Vladivostoku je bil 1920 repatriiran kot vojak SHS in v Dubrovniku demobiliziran. 1921 je maturiral na učit. v Tolminu in začel 38-letno učiteljsko kariero, burno, kot je bila njegova vojaščina. Služboval je v Nabrežini, v Vižovljah, v Kobjiglavi, v Lokvi, na Misličah, v Sutriju (prov. Viterbo), v Begunjah pri Cerknici in v Bevkah pri Vrhniki. Zunaj š. se je zanimal predvsem za dramatiko; ustanavljal je kmetiške nadaljevalne š., živinorejske zadruge in bil soustanovitelj zdravstvene zadruge v Bevkah. Od 1942 je bil dve leti po zaporih, taboriščih in konfinacijah (Manfredonia, Foggia, Castelifranco). Po vojni se je vrnil na Primorsko. Že poleti je imel tečaj za učence, ki so se pripravljali, da stopijo v slov. š. Pri Sv. Justu je imel dva tečaja slov. jezika za Slov. in It. Prekinjeno učiteljevanje je začel spet na Katinari. Potem je služboval pri Sv. Ani, v Ricmanjih in v Trstu (ul. Donadoni) do upokojitve 1958. Veliko je delal tudi zunaj š. Na Rocolu je ustanovil prosvetno društvo Franjo Marušič. Tu je deloval kot režiser in zlasti še kot igralec. Ustanovil je pionirsko družino Ivan Vojko, ki je imela dramski, tamburaški, športni odsek in bogato knjižnico. Vodil je tamburaške zbore v Bazovici, pri društvu I. Cankar pri Sv. Jakobu ter Tržaško tamburico pri društvu Rade Pregarc na Škorklji. Bil je odbornik in nekaj časa predsednik SPZ. Imel je razne funkcije pri Zvezi prosvetnih delavcev. Tudi po njegovi zaslugi je bil ustanovljen enotni Sindikat slov. š., kjer je bil tajnik, dokler ga ni 1958 zadel srčni infarkt; opustiti je moral vsako delo. Napisal je več člankov o zreji malih živali. Edini njegov življenjski smoter je bil, kakor je sam zapisal, vzgajati slov. mladino v slov. duhu in pomagati slov. narodu kulturno, gospodarsko in socialno.

Prim.: NŠKT odsek za zgodovino; PDk 24. in 25. jul. 1974, št. 171/2.

Har.