Gerbec, Ante (1892–1962)

Gerbec Ante (Anton), politični in narodni delavec, r. 25. jul. 1892 v Trstu, u. 3. mar. 1962 v Lj. Oče Jernej je bil pristaniški delavec iz Ročinja, mati Pasoua Di Lenardo iz Rezije. Osn. š., pripravnico in trg. akad. je obiskoval v Trstu, toda malo pred diplomo se je moral začasno umakniti iz Trsta z očetom, ki je bil med organizatorji stavke pristaniških delavcev. Oče ni več dobil službe, zato je moral Ante skrbeti za družino. Med prvo svet. vojno so ga mobilizirali v delovno četo in ob letalskem napadu na Pulj je bil ranjen. Morali so mu odstraniti ledvico in ostala mu je okvara na srčnih zaklopkah, zaradi česar je bil proglašen za 50 % vojnega invalida. Najprej je delal kot uradnik pri Zavarovalnici Croatia, potem je bil od maja 1921 do razpusta 20. okt. 1928 upravni tajn.. polit. društva Edinost in od 1. sept. 1922 do 24. jul. 1924 tudi odg. ur. E. Odstopiti je moral, ker je bil obsojen zaradi 19 člankov, ki so izšli v E o Gentilejevi š. reformi. »Imel je stalne hišne preiskave, ob vsakem pomembnejšem državnem prazniku, ko so oblasti pričakovale odpor trdnejših Slovencev, je bil med tistimi, ki so romali v zapor za nekaj dni, da je bilo zadoščeno "redu in zakonitosti"« (Strajn). 13. apr. 1929 so ga konfinirali na otok Ponzo in tu je zbolel za tropično malarijo. Začelo se je romanje iz ene konfinacije v drugo: Ponza, Melfi (tu se je ob potresu 1931 komaj rešil izpod ruševin), Matera, Liparski otoki. Pred iztekom konfinacije so mu zaprli ženo Valerijo Širok in ji naložili dve leti konfinacije. Okt. 1932 sta se smela zaradi amnestije vrniti domov, vendar sta ostala pod policijskim nadzorstvom. Zato se je G. preselil z družino v Lj., kjer je bil najprej upravnik nacionalističnega tednika Pohod (izh. 1932–37), nato je bil zaposlen pri Jugoslovanski matici in po njenem razpustu pri narodnoobrambnem društvu Branibor. Pomagal je tudi CMD in 1940 organiziral zanjo uspelo nabiralno akcijo. Med it. okupacijo so ga 28. apr. 1941 aretirali in poslali v konfinacijo v Isernio, pozneje v Montalbano, odkoder ga je 30. nov. 1943 rešil RK Slov. V Lj. si ni več opomogel, zato mu je predsedstvo Prezidija ljud. skupšč. Slov. 1. apr. 1949 odobrilo 4.000 din podpore za narodno delo. G. je bil pobudnik jezikovnega krožka Odvada v Trstu. Zanj je dal poziv v E 18. mar. 1921, ustanovni občni zbor je bil 6. apr. 1922 v Delavskem konzumnem društvu pri Sv. Jakobu v Trstu. Namen društva je bilo »spopolnjevanje in čiščenje slov. knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti, dvoumnosti itd. za dosego končnega smotra: En narodni jezik slovenski!« G. je sestavil deset Slovenskih zapovedi in krožek jih je izdal na dopisnici, članov je bilo od 30–40, zbirali so se tedensko, imeli izkaznice, plačevali članarino in pobirali po 5 stotnik kazni od tistih, ki so uporabljali tujke. Krožek je deloval do G.-eve konfinacije. G. je bil tudi preds. pevskega društva Ilirija pri Sv. Jakobu v Trstu (delovalo od 1906–27).

Prim.: Ž. arh. Sv. Jakob v Trstu; NŠKT, Ods. za zgod., Vpr. pola 395; T. Kolerič, Nastanek, razvoj in uničenje slov. knjižnic, Prosvetni zbornik 1868–1968, Trst 1970, 136; P. Strajn, Jezikovni krožek »Odvada« in njegov pobudnik Ante Gerbec, JKol 1971, 242–45 s sl.; S. Monti Orel, I Giornali triestini, 570.

Jem.