Gabrijelčič, Marijan (1940–1998)

Gabrijelčič Marjan, glasbenik, skladatelj, publicist, r. 18. jan. 1940 v Gorenjem polju. Oče Anton, mati Marija Zelenšek. Osn. š. v Gor. polju (1946–50), nižja gimn. v Kanalu (1950–54), učit. v Tolminu (1954–59), višja pedagoška š. v Lj., glasbeni odd. (1960–62), Akademija za glasbo, odd. za kompozicijo, razred prof. L. M. Škerjanca (1962–66) in specializacija iz kompozicije pri prof. L. M. Škerjancu (1967–69). Služboval je najprej na osn. š. v Gabrjah na Vipavskem (1959–60), nato kot prof. glasbenega pouka na osemletni š. T. Tomšiča v Lj. (1968–69). Pri ZKPO Sje najprej kot samostojni svetovalec za glasbo, nato tajnik (1969–75), ko je postal umetniški vodja pri Slovenski filharmoniji (1975–76 vršilec dolžnosti direktorja). 1975 je postal tudi honorarni prof. na Akademiji za glasbo v Lj. Bil je še preds. glasbenega odbora ZKPOS (1969–74), preds. odbora za glasbeno in baletno umetnost Kulturne skupnosti Sje (1974), urednik glasbenih izdaj ZKPOS in glasila Glasbena mladina Slovenije (1973–75), urednik Koncertnega lista (Slovenske filharmonije (1975). Kot skladatelj je G. avtor velikega števila vokalnih ter instrumentalnih del. Med prve sodijo Jesen (Kosovel) za zbor, Kraška jesen (Kosovel), samospev za srednji glas in godala, Dva vrani (D. Zajc), samospev za srednji glas in godala. Nato V somrak, Vetri v polju, Vse je tiho, Kličem vas, kantata Ta dan – vse na Kosovelovo besedilo; Samo milijon (Kajuh), Pri ljubem (fragment iz Vipavskega Križa) ter druge izvirne skladbe ali obdelave. Potem Preludij za tenor solo, ženski zbor, harfo in godala (Garcia Lorca), Velika maša, simbolični epitaf za orkester, zbor in recitatorja, posvečen spominu žrtvam vojn (I. Cankar, Podobe iz sanj). Med izključno instrumentalnimi skladbami naj omenimo izvirno scensko glasbo za Tolmince (Pregelj-Mejak) ali simbolično skladbo za pihala, trobila in tolkala Memento mori (prva izvedba v Baslu, Švica). Veliko G-evih del je izšlo na gramofonskih ploščah, tako Vetri v polju, Riba Faronika, Velika maša, Memento mori. G-eve skladbe pa so izšle v založbi ZKPOS (Preludij, Velika maša), in pri Glasbeni mladini Slovenije (Vetri v polju). G. se udejstvuje tudi kot kritik pri Delu. Sodeloval je na TV Lj. s pripravo oddaj o Beethovnu ter predaval na glasbenih zborovanjih, tako v Gor. na zborovanju »Seghizzi« o slov. zborovski ustvarjalnosti, na Varšavski jeseni 1976 o jsl. glasbeni ustvarjalnosti, v Rimu pri Sv. Ceciliji 1977 o dialogu naše glasbene kulture s svetom. G. je vodil tudi razne pevske zbore, med njimi Primorski akad. zbor V. Vodopivec (1962–64) in mešani zbor esperantistov (1960–62) v Mrbu, Lj., Subotici, Sofiji. Za svoje delo je prejel več nagrad, tako Prešernovo na Akademiji za glasbo v Lj., nagrado jsl. TV za simf. epitaf Velika maša, nagrado GM v Trstu (1976) za skladbo Podobe iz sanj, nagrado ZKPO, itd. G-eva glasba, posebno vokalna, ki v bistvu prevladuje (saj je tudi njegova instrumentalna v glavnem prepojena z vokalom), je polna liričnega duha. G. sledi modernim, sodobnim glasbenim izrazom, čeprav ni avantgardist v pravem pomenu besede. Disonančne rešitve mnogokrat ustrezajo tekstu, politonalnost se včasih prepleta z atonalnostjo, avtor večkrat ljubi stare modalne melose (npr. v pesmi Riba Faronika). Na vsak način pomeni G. zlasti v slov. zborovski glasbi pomemben korak v razvojnem procesu, ki išče danes vedno bolj evropsko lice in korak vzporedno s časom. G. se ukvarja tudi z glasbeno publicistiko.

Prim.: Vprašalna pola.

A. B.