Filipič, Janez (1922–2000)

FILIPIČ, Janez, publicist, teolog (r. 23. 1. 1922, Lazec, Cerkno; u. 1. 2. 2000, Lokavec, pokopan v Otaležu). Oče Jernej Filipič, zidar, mati Julija Filipič, r. Pavšič.

V domačem kraju Lazec je obiskoval italijansko osnovno šolo. Med pripravami na gimnazijo je opravljal tečaje in bil gojenec v salezijanskem zavodu, nato je obiskoval gimnazijo (1934–42) v goriškem malem škofijskem semenišču (matura junija 1942). Po štirih letih teološkega študija v centralnem semenišču v Gorici je bil 1946 tam posvečen v duhovnika. Prvo službo je junija 1946 nastopil kot kaplan v Idriji, a je bil po enem mesecu pregnan, ker ni imel »pristanka« ministrstva za notranje zadeve za službovanje in bivanje v tem kraju. Septembra 1946 se je vrnil v Idrijo, a so ga po dveh letih zaprli, ker ni sodeloval z ljudsko oblastjo. Mučenja med zaslišanji 1949 so mu pustila zdravstvene posledice, za okrevanje se je odmaknil k staršem. Ker so v istem letu zaprli tudi idrijskega dekana Janka Žagarja, je mesto ostalo brez duhovnika. Istočasno so porušili tudi župnijsko cerkev sv. Barbare in zvonik. 1950 je moral Filipič oditi na služenje vojaškega roka v jugoslovansko vojsko. Ko se je konec istega leta vrnil v Idrijo, je kot upravitelj prevzel vodenje župnije. 1955 je bil imenovan za župnika in dekana; ti nalogi je opravljal do 1979. Ob rednem pastoralnem delu je veliko pozornosti namenjal načrtovanju in gradnji nove župnijske cerkve ter župnišča. Dovoljenje za začasno povečanje podružnične cerkve sv. Križa za potrebe župnije je čakal osem let; cerkev, z izjemo zvonika, so porušili in na njenem mestu po načrtih arhitektov Antona Bitenca in Jožeta Kregarja zgradili današnjo župnijsko cerkev. Poslikal jo je slikar Stane Kregar. 1969 je bila posvečena sv. Jožefu Delavcu in sv. Barbari, zavetnici rudarjev. 1972 so dogradili še župnišče. Iz Idrije je Filipič več let soupravljal župnijo Gore. 1979 je bil imenovan za župnika v Lokavcu pri Ajdovščini. Znova je veliko moči namenjal obnavljanju sakralnih objektov: temeljiti obnovi župnijske cerkve sv. Lovrenca, v slabem stanju sta bili tudi stara župnijska cerkev Marije Vnebovzete in podružnična cerkev sv. Urbana. Ko je obnovil poslopja, je dogradil še veroučne prostore, obnovil kor z orglami vred in poskrbel za zvonove. Obenem je uvedel nove pastoralne metode, ki so vključevale sodelavce iz vrst laikov in timsko delo. V obeh župnijah so laiki prevzeli katehetsko delo, vodenje skupin, župnijski pastoralni svet, cerkveno petje in skrb za glasbo. Organiziral je stanovska srečanja in vabil ugledne predavatelje. Tako za Idrijo kot za Lokavec je pripravil zgodovinski oris kraja in župnije. Monografijo je pripravil še za svoj domači kraj Otalež. S prispevki je sodeloval v cerkvenem (Cerkev v sedanjem svetu) in drugem tisku (Novi glas).

Papež Pavel VI. mu je 1974 podelil častni naslov monsinjor.

Filipič Janez, duhovnik in publicist, r. 23. jun. 1922 (op. ur.: 23. jan. 1922) v vasi Lazec, župnija Otalež, sedaj župnik v Lokavcu pri Ajdovščini. Oče Jernej, zidar, mati Julija Pavšič. Po it. osn. š. v domači vasi je obiskoval v Gorici pripravnico za sred. šole pri salezijancih, osemletno gimn. v Malem semenišču z maturo 1942 in bogoslovje, posvečen v duhovnika 28. jun. 1946 v c. Srca Jezusovega v Gor. Takoj po novi maši je bil poslan za kaplana v Idrijo, čez teden dni ga je komunistična oblast izgnala iz Idrije, ker da ni imel »pristanka za službovanje«. Šele sept. 1946 se je smel vrniti kot kaplan v Idrijo. 1948 so ga zaprli za tri mesece, ker da ni dovolj sodeloval z ljudsko oblastjo. Naslednje leto 1949 so ga pri zasliševanju tako hudo pretepli, da ni mogel vršiti duhovniške službe, moral se je zateči domov k staršem. Istočasno so oblasti zaprle tudi idrijskega dekana Janka Žagarja (prim. čl.) in ga obsodile na 20 let zapora. Obenem so do tal porušili župnij. cerkev sv. Barbare in zvonik. Tako je ostala Idrija s 7000 prebivalci brez duhovnika. Kaplan Filipič je bil namreč vpoklican k vojakom in se je šele ob koncu 1950 vrnil v Idrijo. Istega leta je bil imenovan za župnij. upravitelja in pet let kasneje za idrijskega župnika in dekana (1955). Čakalo ga je težko delo. Poleg dušnega pastirstva še gradnja nove župnij. cerkve in župnišča. Za dovoljenje povečave podružne cerkve sv. Križa je moral čakati osem let. Gradnjo nove župnij. cerkve sta prevzela arhitekta Anton Bitenc in Jože Kregar. Pripravila sta načrt osmerokotne oblike, ki ustreza pokoncilskemu bogoslužju. Poslikavo cerkve (freske in grafite) je izvršil Stane Kregar. V veliko zadoščenje duhovnika in vernikov je bila 1. maja 1969 posvečena nova župnij. cerkev v čast sv. Jožefu Delavcu in sv. Barbari. Tri leta kasneje je bilo dograjeno še novo župnišče. Dekan F. je še deset let vestno opravljal težko službo v Idriji. Po 33 letih službovanja je bil 1979 premeščen za župnika v Lokavec pri Ajdovščini. Tukaj ga je spet čakalo polno dela, ker sta bili v ruševinah dve podružni cerkvi, pa tudi župnij. cerkev je bila potrebna temeljite obnove. Z ljubeznijo in vnemo se je lotil dela in iz ruševin dvignil obe podružni cerkvi, dogradil veroučno dvorano, nabavil orgle in zvonove. Svoje vernike je hotel duhovno osvestiti tudi s tem, da je v obeh župnijah sestavil knjigi o zgodovini tiste župnije. V Idriji je v tem oziru nadaljeval delo svojega prednika dekana Arka, ki je bil spisal Zgodovino Idrije. F. pa je dodal knjigo Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti (1979). V Lokavcu pa je sestavil knjigo Po Vipavski dolini k Vnebovzeti, sv. Lovrencu, sv. Urbanu v Lokavec pod Čavnom v Slovenskem Primorju (1992). V načrtu ima še knjigo o rojstni župniji Otalež. Njegovo novomašno geslo je bilo: »Delaj in trpi kot dober Kristusov služabnik.« To je skušal uresničiti v svojem življenju. Papež Pavel VI. ga je odlikoval z naslovom »monsignor« 1974.

Prim.: Osebni podatki; Letopis Cerkve na Slovenskem 1991, 267, 226, 249, 280.

T. P.