Furlani, Josip (1826–1914)

Furlani Josip Trnogorski, narodni buditelj, publicist, pesnik, r. 25. febr. 1826 v Dornberku, u. 5. jan. 1914 v Villi Vicentini pri Ogleju. Oče Jožef, kmet, mati Marija. Normalko in gimn. (1837–45) ter bogoslovje je študiral v Gor. in bil 22. sept. 1849 ord. Ker je bil šibkega zdravja, ga je nadškof Luschin poslal za pomožnega duhovnika v Krmin (1850), a ga že čez 10 mesecev premestil za kpl. v Miren (1850–56). Od tu je prišel za kpl. k Sv. Ignaciju v Gor. (1856–65) in tu 1864 težko zbolel in moral prositi za pokoj (1865–69). Prav tedaj je kneginja Napoleone Elise Baciocchi ustanovila v svojem dvorcu v Villi Vicentini beneficij »Cappella Baciocchi« za hišnega duhovnika. Nadškof Gollmayr je 1869 določil F. za to nadarbino. »F. gre v Villo Vicentino za grajščinskega kaplana mladega cesarjeviča Napoleona« (Domovina 1869, 72). F. je ostal v Villi Vicentini kot beneficiat do smrti, kajti trajna invalidnost mu je onemogočila vrnitev v dušno pastirstvo. Dočakal je 88 let. Dasi je toliko let preživel v Furlaniji, je s svojimi spisi in pesmimi spremljal zgodovino gor. Slovencev. F. je kot srednješolec pripadal skupini dijakov, ki se je zbirala pri Valentinu Staniču, in kot bogoslovec krogu teologov, ki jih je prof. Štefan Kociančič navduševal za slov. jezik in jih vzpodbujal k pisanju. Že kot bogoslovec se je 1848 naročil na N (Gabršček I, 8) in se zlasti kot kpl. v Mirnu navdušil za narodno delo. Ko je 1856 prišel za kpl. k Sv. Ignaciju v Gor, se je pridružil gor. narodnim buditeljem: Št. Kociančiču, Mateju Pircu. razboritemu Mateju Hladniku, katehetu Andreju Marušiču. Da bi slov. vernike medsebojno povezal in jih vsaj na verski osnovi organiziral, je začel širiti po Goriškem Slomškovo bratovščino sv. Cirila in Metoda in kmalu nabral kakih 200 udov (ZD 1859, 93; 1860, 75, 108). Bil je poleg A. Marušiča, F. Zakrajška in J. Kofola med dopisniki v ZD in N. S članki o gor. perečih zadevah so začeli vzbujati v slov. javnosti zanimanje za gor. Slovence; tako je 1860 poročal v ZD o Pircu, ki širi po Goriškem MD, o Slomškovi bratovščini sv. Cirila in Metoda (ZD 1860, 80, 108, 117, 123), v N pa je 1861 poročal o »večernih govorih« v Gor., o Ascoliju in Slovanih, o pouku slovenščine v š., o dež. zboru (Gabršček I, 54, 55, 66; N 1861, 98, 122, 130, 166). Da bi razgibal slov. meščane, je sodeloval pri ustanovitvi slov. »čitalnice« v Gor. in sprejel mesto tajnika (Gabršček I, 69; ZD 1862, 259). Težka bolezen ga je 1864 sicer onesposobila za dušnopastirsko delo, ni mu pa iztrgala peresa iz rok. S članki in pesmimi nabožne in rodoljubne vsebine, najraje v obliki sonetov, se je oglašal v ZD, Domovini, Glasu, Soči in v SN. Po odhodu v Furlanijo je izpovedal bridkost pesnika-trpina v sonetu Občutki pred božjo Martro in v pesmi Križani (ZD 1869, 89, 97). Polna domo–tožja je skupina pesmi, ki jih je istočasno objavljal v Marušičevi Domovini: Domovini jok, sonet Oglej, Cvetlica, Vrba žalujka, Topola, Solnčnica, Nazaj, Domovinsko budilo, Barbana, Potočnica (Domovina 1869, 73, 89, 105, 109, 113, 123, 131, 145, 165). Še druge pesmi je objavljal pod rubriko »Podlistek«, med njimi svojo najlepšo Vstajenje (Domovina 1869, 53). Pazljivo je spremljal javno življenje gor. Slovencev in katol. Cerkve ter se občasno oglašal s prigodnicami. Tako je naslovil briškim rojakom poziv Na tabor!, pravkar ustanovljenemu narodno–političnemu društvu pozdravno pesem Soča, Sv. Očetu Piju IX., dva soneta z vesoljnega cerkv. zbora v Rimu: Bolezen, Zdravilo (ZD 1869, 114, 371), pozdravno pesem novoimenovanemu Nadškofu A. Zornu (SN 1883, 206). Svoje najdaljše pesniško delo Človeško življenje v štirih delih je posvetil sošolcem za 25-letnico mašniškega posvečenja (Glas 1874). Rad je opisoval življenje slov. zaslužnih mož: J. K. Kafola, Matija Hladnika, Ivana Mesarja. F. se v svojem pesniškem ustvarjanju ni vedno držal slovničnih in leposlovnih pravil. Njegovo izrazoslovje je pomanjkljivo. Vendarle je ustvaril vrsto iskreno doživetih pesmi bogate vsebine. Čeprav se ni dvignil na slov. Parnas, je v svoji dobi precej vplival na poživitev narodne zavesti in na kulturno rast. Poleg Staniča spada F. med najstarejše gor. slov. pesnike in pisatelje. Kar je zasnoval Slomšek na Štajerskem, je nadaljeval na Kranjskem Jeran, na Goriškem pa trojica Kociančič, Marušič, Furlani. Psevdonimi: Trnogorski, Mlinarjev.

Prim.: NadškAGor: arhivalije, šematizmi; zgoraj navedeni listi; Š. Kociančič, Matevža Hladnika vertičik samotnih cvetlic, 65, 104 (rkp. v se men, knjižn. v Gor.); Glaser III, 120; L. Lovrenčič, Goriški memento, Č 1921, 85; J. Lovrenčič, Zgodovina slov. besede v Posočju, GorL 20. jan. 1945; D. A. Miceu, Le vicende del Beneficio Baciocchi in Villa Vicentina (iztis iz StudG, vol. XII); Ne vdajmo se! Ob stoletnici briškega tabora 1869–1969, Nova Gorica 1969, 17; Slovan 1911, 83–4 s sl.; Jaka Müller, Ob Bernikovi izdaji Pisem Frana Levca, SR 1976, 132.

R. K.