Novi Slovenski biografski leksikon
FRANKO, Metka (rojstno ime Margarita Antonija Franko, ime po poroki, do 1972 Margarita Antonija Ferrari / Metka Ferrari), igralka (r. 16. 2. 1943, Solkan). Oče Otokar Franko - Oko, politični delavec, mati Marija Franko, r. Gorjan. Praded Matija Doljak, politik, župan v Solkanu, mož Sergej Ferrari, igralec.
Osnovno šolo je obiskovala v Solkanu (1949–53), šolanje na gimnaziji v Novi Gorici je 1959 prekinila, se poročila z igralcem Sergejem Ferrarijem in vse do 1972 nastopala kot Metka Ferrari. Igrala je v amaterski gledališki skupini, 1962 pa je oblikovala svojo prvo vlogo v takratnem polprofesionalnem Mestnem gledališču v Novi Gorici (MG NG). Tam je bila angažirana skozi vse faze razvoja tega gledališča do profesionalizacije in ustanovitve (1969) Primorskega dramskega gledališča (PDG). Preživljala se je z delom v pisarnah, od 1970 do upokojitve 1997 je bila redno zaposlena v PDG. 1973–74 je bila članica akcijskega odbora mednarodnega festivala Goriško srečanje malih odrov. Nastopila je tudi v več domačih filmih (mdr. Ljubezen na odru, 1973, in Bele trave, 1976) in nekaterih tujih. Dvakrat je snemala za TV München, za Radio Maribor je posnela nekaj radijskih iger.
Že s svojo prvo večjo vlogo, Katrino v igri Marina Držića in Mirka Rupla Boter Andraž (1962), se je s temperamentno interpretacijo dokazala, kakovost je nato potrdila z interpretacijama Lukrezie v Mandragoli (1965) Niccolòja Machiavellija in Micke v komediji Antona Tomaža Linharta Županova Micka (1965). V širokopotezni ambientalni uprizoritvi Carla Goldonija in Mirka Rupla Primorskih zdrah (1971) je bila polnokrvna Pepka, trmoglava zaničevalka ljubezni in vroča zaljubljenka. Sledilo je več vlog v uprizoritvah slovenske dramatike: Ana v krstni uprizoritvi igre Toneta Partljiča Naj poje čuk(1971), več likov je upodobila v uprizoritvi dveh enodejank Ivana Preglja Berači in Vest (1972), bila je radijska napovedovalka Matilda v komediji Toneta Partljiča Ščuke pa ni (1974), Marjeta v krstni uprizoritvi novitete Vinka Cudermana Igra o grešnem puntarju (1975) ter Cesarica in sekretar podjetja Snaga v Manevrih (1975) Jožeta Javorška. V vlogi prostitutke Marike Mondkove v igri Ivana Bukovčana Preden bo petelin zapel (1976) je oblikovala živ, tipološko barvit in osvežujoč lik. Kot Margareta v ambientalni uprizoritvi monodrame Roberta Athayde Gospa Margareta (1976) je svojo junakinjo zastavila ironično, posmehljivo posnemajoč nasilne učiteljice stare sorte. Zrelo karakterno vlogo je ustvarila v drami Antona Pavloviča Čehova Striček Vanja (1978); v omamno čutni, drzni in samozavestni Jeleni Andrejevni je razkrivala tudi njeno nemoč, bogastvo in globino intimnega sveta, ki bi ga mogla v življenje priklicati le ljubezen. Terezo v drami Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (1980) je izrisala v kontrastnih barvah grobe ženske osamljenosti in (v soigri s Hano) domala izterjane, zakrčene materinske nežnosti. Osrednji lik Simone v drami Jeana Clauda Grumberga Modni salon (1981) je napolnila s samoto, tihim notranjim trpljenjem, nemočjo, obupom in zlomom; utelešeno bolečino so le tu in tam zastrli bežni prelivi veselosti in razposajenosti. Naslovni vlogi v komediji Carla Goldonija Krčmarica Mirandolina (1982) je vdihnila žar bistre, zrele ženske, ki se natančno zaveda tako moči svojega spola kot položaja v družbi; kot pretkana spogledljivka, ki meša glavo vitezu, zakletemu sovražniku žensk, je bila naravna in prikupna. Kot gospa Françoise v igri Rogerja Vitraca Volkodlak (1993) je v začetni nesporazum o identiteti te osebe spretno vpletla primerno zagoneten lik poetično razmišljajoče in sprenevedave stare frajle. Meg v igri Sama Sheparda Misel lažnivka (1996) je bila suverena igralska stvaritev, dosledno v okviru realistično utemeljene igre oblikovana poosebljena sebična materinskost in krivda za nerazčiščena razmerja v družini.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine