Filipič, Andrej (1780–1836)

Filipič (Filippig, Philippig, Phillipig) Andrej, prvi ravnatelj gor. bogoslov. semenišča, šolnik, r. 22. nov. 1780 v Grgarju (Vas 57), u. 7. jan. 1836 v Gor. Oče Gregor, kmet, mati Marija. Študiral je gimn. v Gor., bogoslovje v Gradcu. Ord. 11. nov. 1804 v Gor. Po dveletnem službovanju v dušnem pastirstvu ga je škof Inzaghi poklical v Gor. za kateheta in učitelja na srednjih š., kjer se je zaradi znanja jezikov dobro uveljavil. Med francosko zasedbo so ust. v Gor. »Cesarski licej in gimn.« (18. nov. 1810) in poverili F.-u pouk leposlovnih ved. Te srednje š. so se kasneje preimenovale v »Gimnazijo« in 1819 v »Filozofski študij (zavod)«. F. je bil tudi katehet na gor. normalki in v letih 1816–19 provizorični prefekt (ravnatelj) na »Gimnaziji«. Nadškof Walland je 1818 ponovno odprl v Gor. Centralno semen. in imenoval F.-a za semen. ravn., za podravnatelja bogoslovnih ved (1818–23) in za kanonika pri stolnem kapitlju. Prejel pa je skupno z baronom de Buffa tudi imenovanje za »komisarja za semeniško opremo«, tj. nalogo, da primerno uredi poslopje in ga notranje opremi. F. je osebno vodil prezidavo poslopja, notranjo preureditev in skrbel za nabavo opreme; bival je v novih še vlažnih prostorih in si nabral revmatizma. Poleg tega je imel silne težave s profesorji in bogoslovci, ki so prišla iz raznih dežel, bili različne narodnosti (slov., hrv., it., furlanske, nemške), navad in mišljenja. Ob pomanjkanju istih tradicij ni bilo mogoče sožitja preliti v enotno skupnost. Zato je F. že 30. jun. 1820 in ponovno 11. sept. 1822 prosil nadškofa, naj ga razreši rektorata, kar je 24. mar. 1823 tudi dosegel. Nasledil ga je sorojak Peter Budin (PSBL III, 153). Medtem je bil Anton Peteani, ravnatelj »Filozofskega študija«, imenovan za ces. svetnika pri primorski dež. vladi (guberniju) v Trstu in za referendarja za cerkvene zadeve. Zato je gubernij 3. 9. 1824 imenoval F.-a za začasnega ravn. Filozofskega študija v Gor. Cesarsko imenovanje za rednega ravn. je bilo izdano 3. jan. 1825. Vendar odgovornosti za usodo gor. srednjih š. ni nosil dolgo, kajti že 28. jan. 1826 je bil razrešen tudi te službe. Svoje delovanje je tedaj osredotočil na dušno pastirstvo v gor. stolnici, kjer je bil sprva redni kanonik (1818) in od 1832 teolog, kar mu je nalagalo dolžnost pridiganja na vse nedelje in praznike. Kot svetovalec pri nadšk. konzistoriju je pod nadškofovim predsedstvom sodeloval pri razpravi in reševanju vseh težjih škofijskih zadev in veljal za enega najbolj sposobnih Wallandovih sodelavcev pri osrednjem vodstvu obširne nadškofije. Po nadškofovi smrti so ga kanoniki 15. maja 1834 izvolili za kapiteljskega generalnega vikarja in mu s tem poverili vodstvo vseh škofijskih poslov do prihoda (8. sept. 1835) novega nadškofa Franca Ks. Luschina. Za Slovence je bilo posebno važno, da je kot prvi ravnatelj obnovljenega gor. osrednjega semenišča, kjer so študirali poleg goriških tudi bogoslovci podrejenih škofij (tržaško-koprske, poreško-puljske, krške), ponovno vpeljal pouk katehetike in homiletike tudi v slov. jeziku.

Prim.: žpk arh. v Grgarju, LibBapt, Kronika, 13; NadškAGor, akti 105/1818, 107/820, 927/922, 316/823, 1046/824, 59/825, 178/826, 400/827, Tabella decanalis Goritiae pro annis 1815, 1819, 1827, 1829; arh. stoln. kapitlja v Gor., Sessiones Capitulares III, 138, 141, 145, 207, 214; Gymnasium (k. k.) in Görz, Juventus Gymnasii Goritiensis. A. 1797, v BiblStls; Domovina 1869, 28; Claricini, 282; Kociančič, Hist. Sem. 14, 21, 24; Franz Xav. Zimmermann, über die görzer Landrate dr. Franz Savio und dr. Franz Leopold Savio, Görz 1912, 9, 42, 48; R. Klinec, L'attuazione della legislazione ecel. di Giuseppe II nell'Archidiocesi di Gorizia, Gorizia 1942, 145.

R. K.