Filipič, Alojz (1888–1963)

Filipič Alojz, duhovnik, prirodoslovec, r. 31. maja 1888 v Ravnici nad Solkanom, u. 29. dec. (op. ur.: 29. dec. 1963) v Šempetru in pokopan na Sv. gori. Oče Štefan, kmet, mati Katarina Rijavec. Osn. š. v Ravnici in v Gor.; gimn. (1900–1908) in bogoslovje (1908–12) prav tako v Gor. Ord. kot tretjeletnik 26. jul. 1911. Stopil je v dušno pastirstvo in bil kpl. v Bovcu (1912–13), vikar v Čezsoči (1913–14), kurat na Srpenici (1914–19). Ko je Italija stopila v vojno in zasedla Brda in Gornje Posočje, je bil F. skupaj z verniki interniran v Ligurijo (1915–19). Kot begunec med begunci je duhovno oskrboval slov. pregnance v Diano Marina (Albenga), kjer jih je bilo ok. 1.400, v Albisola Superiore (Savona) in v Lusignano d'Albenga, kjer jih je spet bilo kakih 200. F. je kritično ocenjeval ravnanje oblasti z begunci in vstop Italije v vojno proti zavezniški Avstriji, zaradi česar so ga ostro prijemali, sramotili in poniževali. Ob povratku na Goriško ga je nadškof Sedej premestil bliže Gorice, za kurata v Grgar s soupravo rodne Ravnice (1. apr. 1919). V Grgarju je brž obnovil podružnično c. sv. Petra, da je lahko maševal in zatem še žpk c. sv. Martina in župnišče, ki sta bila med vojno po vojakih rekvirirana in opustošena. Slikar Del Neri (gl. čl.) je 1935 c. sv. Martina poslikal s svetogorsko motiviko (Prikazanje Matere božje Urški, Urško peljejo v ječo, Urška pred sodniki), tako da je bila med najlepšimi na Goriškem. Nadškof Margotti ga je 1930 imenoval za župnika in 2. sept. 1936 še za dekana novo ustanovljene »grgarske dekanije« s sedežem v Grgarju, ki je vključevala vse duhovnije na Banjški planoti tja do Lokev in Gorenje Tribuše. F. je bil prvi in zadnji grgarski dekan, zakaj po vojni so prenesli dekanijski sedež v Solkan. Letalski napad 1945 je razdejal v Grgarju kar 52 poslopij, med njimi tudi žpk c. in župnišče. F. se je zato umaknil kot žpk namestnik v Črniče (jun. 1945) in sprejel še soupravo Batuj. 6. nov. 1946 je prejel imenovanje za žpk v Batujah. Tu se je ob prostem času posvetil botaničnim raziskavam. V prometni nezgodi je bil težje ranjen in prepeljan v Splošno bolnišnico v Šempeter, kjer je na operaciji umrl istega dne kot ap. administrator Mihael Toroš in bil podobno kot Toroš pokopan na Sv. gori 31. dec. 1963. F. je bil poln iskrenega humorja in življenjske vedrine, s katerima je osvajal in razveseljeval svojo okolico. Sam nadškof Sedej se je večkrat zatekel v Grgar, da se je ob F.-evih domislicah sprostil in razvedril. Ustanovil je šaljivo društvo Juventus fervida in mu bil preds.; v njem je zbiral mlajše planince, ki naj bi se z gojitvijo planinstva ohranili »večno mladi«. Pesnik L. Zorzut, član te planinske bratovščine, je spesnil društveno himno »Juventus fervida«, ki jo je Lojze Mav tudi uglasbil (1960), in samemu F.-u posvetil spominsko pesem »Prijatelj-listoživ« (PV 1960, 307; PV 1964,308; ponatis v L. Zorzut, Ptička bregarca, Celje 1974, 143–45). F. je bil dober govornik in slovel kot »neutrudni mojster cerkvene ljudske pridige«. Imel je v raznih duhovnijah preko 20 ljudskih misijonov. Vsa Goriška ga je poznala kot izrednega ljubitelja Sv. gore: iz Grgarja je redno hodil na Sv. goro spovedovat in pridigat; ko je bila po prvi vojni Sv. gora še kup razvalin, je F. 13. jun. 1920 tjakaj privedel prvo romarsko procesijo in organiziral prvo nabirko za obnovitev svetog. svetišča; ko se je 2. okt. 1922 vračala iz begunstva v Lj. podoba svetogorske Matere božje, jo je F. uradno pozdravil na Prevalu. Bil je sopobudnik proslav ob 400-letnici prikazanja Matere božje na Sv. gori (1938–39), skupaj z V. Beletom član komisije za tisk in propagando, uradni govornik na Sv. gori in pri tridnevnicah na podeželju. Nadškof Margotti mu je v nagrado izposloval naslov tajnega papeževega komornika (1939). Zaradi vojnih dogodkov so 22. sept. 1943 odstranili patre s Sv. gore. F. je odhitel tjakaj, dvignil Najsvetejše in čudodelno podobo Matere božje in ju »ob svitu borne lanterne po skrivnih stezah okoli polnoči« prenesel v Grgar. Ker pa zaradi nemškega obstreljevanja podoba ni bila varna v žpk c., jo je skril v bližnjo votlino, od koder je bila prenesena v Ajdovščino. F. je pospeševal češčenje Urške Ferligojeve (gl. čl.), ji postavil ob žpk c. nagrobni spomenik (1931) in dal sezidati na kraju, kjer naj bi bila stala njena rodna hiša, kapelico, poslikano s prizori iz Urškinega življenja. Kapelico je 25. jun. 1938 blagoslovil sam nadškof Margotti. Kot vnet planinec in rastlinoslovec je zahajal v naravo, na planote in gorovja; obhodil je široke predele Primorske in Istre, od Slavnika do najvišjih vrhov Julijskih Alp, in pri tem nabiral rastline in jih določeval ter tako zbral enega najbolj bogatih tovrstnih herbarijev (ok. 3.000 pol) v Sloveniji. Bil je v stalni povezavi s prirodoslovnim seminarjem slov. U, ki ga je štela za svojega znanstvenega sodelavca, in še posebej z Maksom in Tonetom Wraberjem, kustosoma za botaniko pri Prirodoslovnem muzeju v Lj., ter s Carlom Marchesettijem, ust. in ravn. Botaničnega vrta v Trstu. V Malih Laznah v Trnovskem gozdu je zasledil Kochov svišč in Beckove zvončnice. Zadnjo je odkril kot za Slovenijo novo vrsto. Ob smrti je herbarij in strokovne knjige zapustil semen, v Vipavi (zdaj še vedno v župnišču v Batujah). F. je bil sošolec pisatelja A. Remca. Preprosil je svojega očeta, kmeta na Ravnici, da je Remcu založil prvo izdajo povesti Veliki punt (Gorica 1909). Pod rubriko Narodno blago je v M 1921 objavil več ljudskih pesmi iz Srpenice (Od srebrne zibke, melca, Čezsoče, Žage. Začel je objavljati spomine o internaciji slov. beguncev v Liguriji Po deželi citron in rožičev, a je objavil le umik iz Srpenice in dogodke v Slov. Benečiji (M 1922, 18, 53, 82); nadaljnje beležke in opisi so ostali v rkp. (žpk arhiv Batuje). Referat Alojzijeva slavnost in mladeniške Mar. družbe, ki ga je imel na sestanku voditeljev Mar. družb, je izšel v ZbsvP 1926. Zbral in založil je pesmarico Ljudsko petje pri Sv. Martinu v Grgarju (Gorica. Samozaložba. Tiskala KatT, str. 50). V Proteusu je objavil Mala Lažna – botanični vrt Trnovskega gozda (Proteus 1958–9, 218–221 ilustr.; prim. še Proteus 1964–65, 262–64). F. je kot javni delavec sodeloval tudi pri ust. GMD.

Prim.: Zgoraj navedeni viri; NadškAGor, razni akti, Folium 1936, pass.; ZbsvP 1926, 97, 129–32, 1.43–44; Svetogorska Kraljica 1938–39, 1. 6. 1938 in 1. 7. 1939; KolGMD 1940, 41; A. Remec, Veliki punt, Celje 1953, 10–11; KatG 1964, 2.1.; Okrožnica Ap. administracije za jsl. del Gor. nadškofije 1964, I; BiolV 1964, 179–80 s sl.; Koleričeva, 445; Klinec GMD, 28; Martin Perc, Svetogorske šmarnice, Lj. 1967, 56, 70, 84, 88, 94; B. Marušič v GorZb II, 110; Medeot, Preti, 147–49; L. Zorzut, Ptička briegarca, Celje 1974, 9, 16, 143, 145, 160.

R. K.