Filej, Mirko (1912–1962)

Filej Mirko, glasbenik, prosvetni delavec, duhovnik, r. 28. okt. 1912 v Medani, u. 10. jun. 1962 v »Villa S. Giusto« v Gor. osn. š. v Medani, gimn. in licej v malem semen. v Gor. (1925–33), bogoslovje v gor. velikem semen. (1933–37). Ord. 22. maja 1937. Stopil je v dušno pastirstvo in bil kpl. v Idriji (1937–38), žpk upravitelj v Mavhinjah (1938–51). 1951 se je preselil v Gor. in tu ostal do smrti. Že kot malosemeniščnik se je ukvarjal z glasbo in začel komponirati, v kar ga je usmerjal Emil Komel. Pomembna so bila zanj tudi srečanja z Vinkom Vodopivcem in Jožkom Bratužem (PSBL III, 122–23). Že v Medani in kasneje na službenih mestih je poživljal in krepil cerkv. pevske zbore. Ko je bil v Mavhinjah, se je vpisal na konservatorij »Tartini« v Trstu in tam 1943 opravil izpite iz teorije, harmonije in glasbene zgodovine, 1945 pa iz klavirja. 1947–50 je poučeval petje na slov. učiteljišču v Trstu. Tudi po prihodu v Gor. je še nekaj časa poučeval verouk v Nabrežini. 1951–53 je bil prof. petja na strokovni š. v Gor., naslednji dve leti na slov. nižji gimn., 1956–58 na obeh š., od 1958–62 pa spet na strokovni š. v Gor. Hkrati je bil 1951–62 prof. petja in klavirja na slov. učiteljišču v Gor. Več časa je vodil it. cerkv. pevski zbor pri Sv. Ignaciju in 11. dec. 1961 je postal organist in pevovodja pri it. bogoslužju v stolnici. Odkar je prišel v Gor., je maševal v c. sv. Ivana in ko je 1954 zbolel Ivan Reščič, je prevzel oskrbo te cerkve, ki je medtem že postala pravo versko središče za slov. vernike v mestu. F. je cerkev notranje obnovil, uredil razsvetljavo, kupil nove klopi, vpeljal je slovesno pomočnico ter tako izvežbal svetoivanski pevski zbor, da je v to c. zahajalo vedno več slov. vernikov. Tu je 23. maja 1962 daroval svojo srebrno sv. mašo, ki je bila obenem njegova zadnja javna maša, kajti zatem je zbolel in umrl. Njegova smrt je izredno močno pretresla slov. javnost, zlasti mladino in člane pevskih zborov, ki so mu priredili nadvse veličasten pogreb. V Gor. je F. razgibal kulturno življenje in postal duša vsega dogajanja na glasbenem, društvenem in organizatoričnem področju. Kot pevovodja in organizator se je vključil v delovanje SKPD, ki mu je bil več let preds. Z društvenim mešanim zborom je prvič nastopil 9. sept. 1951 na taboru v Števerjanu. Ob tej priložnosti je vodil tudi združene zbore (okrog 160 pevcev). Začelo se je desetletje F-evega plodnega in nesebičnega dela na Goriškem. S svojim pevskim zborom je nastopal v neštetih krajih na Primorskem in Koroškem. Pripravil je pevske nastope za trž. in clc radio. Naštudiral je vrsto skladb, za nastop na Koroškem tudi Sattnerjevo kantato Jeftejeva prisega. Na njegovo pobudo je prišlo do prvega božičnega koncerta v gor. stolnici. Sodelovali so združeni zbori iz Gor. in okolice. Taki koncerti so se potem redno ponavljali pod F-evim vodstvom; po njegovi smrti se nadaljujejo kot neprekinjena tradicija. Tudi prva revija zborov v čast sv. Ceciliji 1957 je bila F-eva zamisel; pod imenom »Cecilijanka« se leto za letom ponavlja v Kat. domu v Gor. 1953 je F. ustanovil v Gor. orglarsko š.; med njenimi glasbenimi vzgojitelji je bil tudi prof. Komel. Š. je vzgojila vrsto sposobnih pevovodij in glasbenih organizatorjev. Marsikateremu pevovodji in prosvetnemu delavcu je bil F. mentor in prijatelj. Na š., kjer je poučeval, je vodil dijaške zbore in z njimi nastopal na raznih prireditvah. Rad je pomagal tudi podeželskim zborom, zlasti kadar je bilo treba koordinirati skupne nastope. Pri svojem neutrudnem delu ni poznal ovir in daljav; kamor je prišel, je prinesel ognjevito in toplo besedo. Gojil je stike z bratskimi društvi na Tržaškem in Koroškem. Dal je pobudo za ustanovitev Mandolinističnega orkestra in z njim prvič nastopil 15. jan. 1955; nato je orkester prevzel Maks Debenjak (gl. čl.). Na njegovo pobudo se je ustanovila ZSKP in bil na njenem ustanovnem občnem zboru 11. jan. 1959 izvoljen za preds. in to mesto obdržal do smrti. Bil je tudi preds. odb. Kat. doma (oratorij »Dominik Savio«), soustanovnik športnega društva Olympia in njen prvi preds. 1956–57 je bil preds. SKPD. Društveni pevski zbor je prvič nastopil 1957 z imenom »Lojze Bratuž«; 1966 pa je moški zbor prevzel ime po M. Fileju, mešani pa po L. Bratužu (PSBL III, 123–24). Na občnem zboru 23. apr. 1963 je bilo sklenjeno, naj se društvo poimenuje v SKPD Mirko Filej. V atriju Kat. doma je bil 4. jun. 1967 odkrit F-ev doprsni kip, delo F. Goršeta. F-evo objavljeno skladateljsko delo predstavljajo štiri zbirke: Kvišku srca (1950), ki obsega 9 cerkvenih pesmi različne vsebine, 5 za mešani zbor (in soli), 2 za ž. zbor, ena za moški zbor in ena za šolo in orgle. Gre za skladbe z religiozno zadržano melodiko in pretežno homofono zasnovo. Pesem Slavi Te Marija ima zahtevnejšo gradnjo (meš. in moš. zb. ter sopran šolo) in prikazuje F-evo dognano obvladanje zborovskega stavka. Zbirka Obhajilne (1952) vsebuje 9 večidel preprostih in ljudskih pesmi; nekatere so polne tople religioznosti. V obeh zbirkah je orgelska spremljava zmerno moderna in tekoča. 1951 so izšle Pesmi za ženski in mladinski zbor; štiri zborovske skladbe svetne vsebine razodevajo F-evo zavzetost za narodni ton, pa tudi razgibano ritmično gradnjo. Iz njih diha skladateljeva domiselnost, združena z bogato invencijo in igrivostjo. Vse pesmi so v tradicionalnem slogu in splošno dostopne, le ena je nekoliko zahtevnejša (Mehurčki). Glasbena govorica se v glavnem tesno in posrečeno naslanja na tekst. Zadnja zbirka nosi naslov Zamejski zvoki (1955). V sedmih skladbah za moš. zbor se skladatelj izraža pretežno v narodnem tonu, v trdno grajenem glasbenem stavku. Včasih uporablja tudi solistično zasedbo. Preprosti in melodični izraz razodeva sočno muzikalnost. V dveh skladbah (Nekje v gorah, Tožba) kaže F. težnjo po globlji in umetniško bolj dovršeni govorici ter smisel za epsko obdelavo teksta z rahlo impresionistično obarvanostjo. Poleg navedenih so še številne skladbe, ki niso izšle v nobeni zbirki. F. se je odlikoval po izrednih srčnih in umskih sposobnostih. Znal se je približati vsakomur ter ga pritegniti in navdušiti. Njegovo delo je odraz globoke narodne zavednosti. V mrzlični dejavnosti se je vsega razdal, posebno mladini in pevskim zborom. Njegova vedrina in osvajalna moč sta mu omogočili plodno delovanje tako na dušnopastirskem kot na kulturnem področju. Obe dejavnosti sta se pri njem harmonično dopolnjevali. Uredil je Cerkveno pesmarico, zbirko pesmi za meš. zbor, izd. GMD, Gor 1957.

Prim.: KolGMD 1959, 119; 1961, 115; 1963, 50–63; 1968, 99–101; KatG 1962, 24.5. s sl.; 14.6. s sl.; 28.6.; 19.7. ter 1967, 8.6.; Trobina, 192,

L. B.