Ferligoj, Urška (?–?)

Ferligoj (Ferligojnica, Ferligojniza, Ferligojka) Urška, Marijina videnka, pospeševalka zidave Marijinega romarskega svetišča na Skalnici (Sv. gori). Rodila se je v Grgarju. Leto rojstva in smrti ni ugotovljeno, a če naj drži ustno izročilo, se ji je Marija prikazala kot deklici in da je umrla brž po posvetitvi c. na Sv. gori, je verjetno živela v letih 1526–1544. čeprav ni izpričana po sočasnih zgodovinskih listinah (žpk arh. v Solkanu je ok. 1600 zgorel), je njena osebnost tesno povezana z zidanjem Marijine c. na Sv. gori. Da gre za zgodovinsko osebnost, priča trdno izročilo, ki ga povzemajo zgodovinopisci Franjo Glavinič (1648), Martin Bavčer (1657) in Gian Giacomo D'Ischia (1684), kakor tudi nastanek svetogorske božje poti ter starodavna freska Marijinega prikazanja Urški, ki je stala nad Marijinim oltarjem v prvotni c. in pod katero je bil napis: »Blažena Devica se je leta 1539 na tem kraju prikazala Uršuli Ferligojevi v zgoraj upodobljeni obliki.« Izročilo poroča, da se je grgarski pastirici Urški F. neke junijske sobote po binkoštih 1539 vrh Skalnice, kjer je pasla ovce, prikazala D. Marija z Jezuščkom v naročju in ji naročila: »Reci ljudstvu, naj mi tukaj zida hišo in milosti prosi!« Urška je odšla v okoliške vasi in v Gor. ter razglašala Marijino naročilo. Svetna oblast ji je sprva prepovedala vznemirjati ljudi in jo nato zaprla, da bi jo zaslišala. Bavčer trdi, da je bila trikrat prijeta in vsakokrat rešena z Marijino pomočjo. Ko so jo našli poglobljeno v molitev vrh gore, »so duhovniki in ljudstvo« uvideli božje delo in pristali, naj Urška razglaša »nebeško naročilo in prikazanja«. Tudi Glavinić poroča, da je bila »čudežno rešena iz ječe« in da so bile njene besede potrjene s čudežem. D'Ischia dodaja, da so na Skalnico romali tudi iz zelo oddaljenih dežel in strmeli nad »čudežnimi dogodki«, tako da se je hrib začel imenovati »Sveta gora«. Vsi trije poimenoma navajajo videnko: »ženska Uršula« (Bavčer), »pobožna pastirica, po imenu Uršula, Grgarka« (Glavinić), »Uršula Ferligojnica, uboga pastirica« (D'Ischia). Bavčerjevo pričevanje ima izjemno dokazilno vrednost, ker je podatke črpal »ex tabulis« (= iz listin) na Sv. gori in to med leti 1630–40, Glavinićevo pa, ker je bil gvardijan na Sv. gori (1639–42) ob proslavljanju prve stoletnice prikazovanj in ker je verjetno kot raziskovalec in zgodovinar osebno slišal še žive priče dogodkov na Sv. gori, ko je bil v letih 1610–13, 1616–19 in 1619–22 provincial frančišk. redovne province Bosne in Hrvaške, kamor je spadala tudi Sv. gora. Na gori so najprej postavili začasno kapelico in nato zgradili romarsko svetišče, ki ga je 12. okt. 1544 posvetil patriarhov generalni vikar škof Egidij Falcetta. Patriarh Marko Grimani pa je poklonil svetišču umetniško Marijino podobo, ki se tamkaj še vedno časti. O Urški ni nadaljnjih poročil. Pač pa imamo več zgodovinskih listin o nastanku božjepotnega svetišča na Sv. gori, s čimer je bilo venčano Urškino življenjsko poslanstvo, npr. listina 11. dec. 1540, s katero je goriški podglavar Hieronim Attems (PSBL I, 22) daroval gradbeni prostor bodoči Marijini c. na Skalnici (Nescauiza?), ki so jo zastopali Anton Papež iz Gor. in Solkanci Primož Krivic, Gregor Bassin in Andrej Mihelič. S tem je dež. svetna oblast priznala resničnost Mar. prikazovanj na gori. Nesporen dokaz čudežnih dogodkov na Sv. gori, kamor so od vseh strani hitele množice romarjev, so izredno jedki napadi Primoža Trubarja, ko so začeli zidati c. na Skalnici (1539–40), ko so jo dozidali (1547) in tudi kasneje (1575), in prav tako zahteva kranjskih dež. stanov okt. 1541 v Linzu, naj kralj prepove romanja na Skalnico, kamor »preprosti ljudje vseh dežel in jezikov na veliko romajo. Razglasili so, da so slepi spregledali, pohabljeni se zravnali...« (Dimitz). O ljudskem navdušenju za Sv. goro in Urško priča tudi to, da so v nekaj letih (1541–44) zgradili vrh gore veličastno svetišče ob najbolj neugodnih prilikah (pomanjkanje vode, prenos gradbenih potrebščin po strmih stezah), posvetili desni stranski oltar na čast sv. Luciji in sv. Uršuli in kasneje upodobili nad Marijinim oltarjem že omenjeno fresko prikazanja D. Marije, ki je vsem romarjem govorila o Urški. Cerkvena oblast je ponovno potrdila resničnost Marijinih prikazovanj: ko je patriarh Grimani 1544 poslal E. Falcetto posvetit svetog. c, ko je vatikanski kapitelj 1717 dovolil na Travniku v Gor. slovesno kronati podobo svetogor. Matere božje in ko je 1748 papež Benedikt XIV. dovolil praznovanje prikazanja in kronanja svetog. D. Marije s posebno mašo in molitvenim bogoslužjem (oficijem). Slov. ljudstvo ni pozabilo na Urško F. Ker so nekateri trdili, da je pokopana na Sv. gori, so 1774 odprli najstarejši sarkofag v kapeli sv. Mihaela, a našli v njem le dvoje lobanj in nekaj dragocenega moškega sukna: prva lobanja je bila moška, druga pa svetogorske dobrotnice Uršule Vintane, u. 1677. Grgarski rojaki so bili vedno in so še ponosni na svojo »sveto Uršulo«. Grgarski kurat Mihael Oblokar je 1877 hotel zidati novo c. na primernejšem prostoru, saj je stala prejšnja dotrajana c. sredi bajt brez dohoda in trga, a so Grgarci enoglasno zahtevali, naj se zgradi na istem prostoru, v prezbiteriju naj se ohrani prejšnji gotski zid do nadokenske višine, ker da je »tam pokopana pastirica Urška«. In so uspeli. Žpk Alojzij Filipič (gl. čl.) je dal 1931 postaviti Urški nagrobni spomenik za c. prezbiterijem in 1938 spominsko kapelico na kraju, kjer je nekdaj stala Urškina rojstna hiša (pri Piskovih). V likovni umetnosti je lik Urške F. doživel nekaj upodobitev; slikar C. Del Neri (gl. čl.) je naslikal nekaj večjih platen s prizori iz njenega življenja, ki so v c. na Sv. gori; od istega so tudi slike v kapelici na mestu nekdanje Urškine rojstne hiše v Grgarju. Slikar Jože Srebrnič je izdelal večje olje na pločevini za vodnjak-kapelico ob začetku poti iz Solkana na Sv. goro (zdaj uničeno; objavo glej v Bogoljubu 1932, 86 »Marija se prikaže pastirici«. Katoliška knjigarna pa je izdala reprodukcijo kot razglednico s slov. in posebej it. besedilom). Lit. so Urško F. obdelali Joža Lovrenčič v delu Legenda o Mariji in pastirici Uršiki, Lj. 1938, ki je izšlo v ponatisu tudi v Lovrenčičevi zbirki Tri božje poti, Gorica 1944; dalje Ivo Česnik v povesti Svetogorska pesem (KatG 1951) in Zora Piščančeva v povesti Pastirica Urška (rkp.).

Prim.: Grgarski žpk arh., Kron, 10, 45–53; Francesco Glauinich, Origine della Prouincia di Bosna Argentina, Udine 1648, 28–30 (v arh. frančišk. samostana na Trsatu je rkp. Franc. Glavinich, Lorigine della Provincia di Bosna Croatia, ki vsebinsko odgovarja tiskanemu delu; podatek posredoval A. Lisac iz Zgba); M. Bavčer, Historia rerum Noricarum et Forojuliensium, 1. X., cap. 5 (rpk. iz 1657–1663 v prepisu); Gian Giac. D'Ischia, Historia della principesca Contea di Goritia nella provincia Foro-Juliense, Udine 1684, 1. III, 51; Breviarium Ecclesiae et Conventus B. Virginis Gratiarum Montis Sancti, 1778, rkp. na Sv. gori, pass.; G. Pasconi, Historia ecclesiae et conventus Montis Sancti divae Virginis Gratiarum Comitatus Goritiensis, Venetiis 1746, 2–3; A. Červ, Sveta gora pri Gor., Gor. 1883, pass.; A. Červ, De apparitione B.M.V. Montis Sancti prope Goritiam, FoliumGor 1883, 174–78, 205–9, 237–40, 307–12, 343–47; 1884, 26–28, 51–56; A. Dimitz, Geschichte, II, 205; Svetogorska kraljica, mesečnik, Gor. 1938–39, 1. jul. 1938; Gruden, IV, 615; Rupel, Primož Trubar, Lj. 1962, 46, 55, 135, 151, 204; Slodnjak, Slovstvo, 27; M. Perc, Svetogorske šmarnice, Lj. 1967, 56, 70, 84, 88; Sreč 1966, št. 4.

R. K.