Ferjančič, Anton (1915–1990)

Ferjančič Anton, narodni heroj, r. 3. apr. 1915 na Gradišču pri Vipavi. Oče Anton, kmet, je 1927 odšel za kruhom v Argentino in pustil doma tri otroke. Po 6. razr. osn. š. se je F. udinjal za pastirja in hlapca na kmetih. 1935 se zaposlil na žagi v Vipavi, 1937 služil vojaški rok 11 mesecev v artileriji. Nato spet delal na žagi, a že 1940 spet vpoklican in bil po raznih krajih južne Italije. Neposredno pred napadom na Jslo je bil spet poslan k topničarjem in kot tak prišel na Notranjsko. Tu je hotel prebegniti k jsl vojski, pa je prehitro prišlo do kapitulacije. Ko se je njegova vojaška enota maja 1941 vračala skozi rojstno vas, je pobegnil, a že čez teden dni so ga spet ujeli in ga obsodili na 3 leta ječe. Posrečilo se mu je pobegniti skozi okno kasarne v Št. Petru na Krasu in priti v bližino domače vasi. Ko je konec 1941 prišla na Primorsko prva skupina partizanov pod vodstvom Ervina Dolgana (gl. čl.), se ji je pridružil 28. nov. 1941. Po bitki na Nanosu 18. apr. 1942 je F. ostal v skupini, ki je delovala v Vipavski dolini in iz katere se je kasneje osnovala Vipavska četa. Jun. 1942 je postal komandir čete. Ko je avgusta iz Tolminske in Vipavske čete ter iz Kraškega voda bil osnovan bataljon »Simona Gregorčiča«, je postal intendant tega. Ko je it. vojska tesno zaprla bivšo ital.-jugoslov. mejo, je postal F. kurir in vzdrževal zvezo med štabom bataljona in glavnim poveljstvom. Ko je Loški odred prišel na Primorsko in se spojil z bataljonom »Simona Gregorčiča« ter je iz njega nastal Soški odred, je F. oktobra 1942 postal komandant odreda, kasneje komandir kuriske čete tega odreda, kasneje Alpske oz. Primorske operativne cone. Po kapitulaciji It. je bil kratek čas komisar dopolnilnega bataljona v Ajdovščini, nato komandir spremne čete Pokrajinskega komiteja KP za Slov. Prim. in Istro. Okt. 1944 je odšel v oficirsko š. pri Glavnem štabu Slov., dec. 1944 dobil čin kapetana. V tem času je bil v zaledju pri štabu IX. korpusa referent za žage, do konca vojne pa še komandant mest Čepovana, Kranja in Škofje Loke. Po vojni je vodil delavski bataljon, ki je popravljal mostove, ter bil komandant taborišča za vojne ujetnike v Kranju. Konec 1945 premeščen k milici. 1947 je prišel na Gozdno upravo v Tolminu in opravil 1. letnik gozdarske š. V lesni industriji je kasneje do upokojitve delal še pri Promlesu in v LIP Ajdovščina. Opravljal je vrsto funkcij v družbeno-političnih organizacijah (bil preds. mestne organiz. zveze borcev v Tolminu in dolgoletni preds. obč. odb. zveze borcev v Ajdovščini, član vodstva SZDL in sekr. osnovnih organizacij ZK). Za narodnega heroja je bil proglašen 27. nov. 1953. Ilegalno ime Zvonko.

Prim.: SlovJ 1953, 34; Tov 1954, pril. k št. 15; PrimN 1953, 21/22; 1962, 11, 5 s sl.; L. Bizjak, Gornja Vipavska dolina v NO vojni, Ajdovščina 1967, 22, 37 s sl., 44, 46, 83, 90, 92, 96; Kojeko 1; Narodni heroji Jugoslavije, knj. 1, Bgd 1975, 231 s sl.; Aula IV (slov.).

Brj.