Fajdiga, Ivan (1854–1935)

Fajdiga Ivan, publicist in narodni delavec, pisatelj, r. 23. sept. 1854 v Kamniku in tu u. 22. apr. 1935. Oče Tomaž, oskrbnik gradu Zaprice pri Kamniku, mati Ivana Lavrič. Redno je opravil samo osn. š., potem pa se je le »samouško« izobraževal po raznih službah in pri kulturnem delu na Dunaju (tu pisal v Wiener Tagblatt), v Trstu, Gorici, Šoštanju in v Radovljici; povsod se je tudi kulturno udejstvoval. Kot časnikar je F. močno povezan s primorskim časopisjem proti koncu stoletja in v prvih letih po 1900. Tako je najprej bival v Trstu od 1896 do 1900, potem se je preselil v Gor., od tu pa spet na Kranjsko, v Radovljico. F. se je s psevdonimom Vinko Dobrin začel javljati v E v letih 1893–98, ko je objavljal svoja Kamniška pisma (1–16), ki so bila povečini lokalnega značaja, pisana pa so bila nacionalno ostro, se pravi, da so hudo udarjala po nernškutarstvu in nezdravih razmerah Kamnika, tako da so nekateri prizadeti zahtevali od E, naj preneha s tiskanjem pisem. Ker pa je E ugotovila, kako pošten in naroden mož se skriva pod Dobrinom, je to javno objavila. Eno teh pisem, XIV., pa je bilo tisto, ki je sprožilo pravo literarno polemiko. V njem F. napada novo strujo (naturalizem). Ob primeru objave Govekarjevega romana V krvi trdi, da je Z odprl predale pornografiji, zaprl pa jih idealističnemu leposlovju. Sledila je objava v E najprej Govekarjevega odgovora Literarna komisija, nato F-ove replike, uspele parodije novostrujarskega pripovedništva Pastorka. Z Govekarjem je F. še enkrat »trčil«, ko se je Govekar spet spotaknil ob F-ovo kritiko svojega dela v polemiki z založnikom Kleinmayerjem. V ocenah naturalizma se je namreč F. izrekel za to, da mora umetnost predvsem človeka plemenititi, ne pa vzbujati nižjih nagonov in teženj, torej naj bi »blažila duha in srce«. To je bilo F-ovo življenjsko in literarno vodilo, zakaj vse, kar je ustvaril, je služilo tema dvema ciljema. 1899 je F. začel v Trstu izdajati tednik Novi list s prilogo Mali novičar. Izdajatelj je tu ostal do 1903, ko je prišel na njegovo mesto Anton Švara, F. pa se je odselil v Radovljico. Sodeloval je tudi pri listu Gorica, medtem ko je v E bil prisoten bodisi pod starim psevdonimom, pa tudi kakim novim (Kamnoselski, Zaprski). F. je bil vnet narodnoobrambni delavec in pospeševatelj razvoja sadjarstva, gozdarstva, pletarstva itd. Manj je F. znan, in to po krivici, tudi kot literarni delavec. Napisal je dolgo vrsto leposlovnih podlistkov v razne revije in časnike. Tako je v LZ 1886 objavil Obup, v SV 1891 Zadnji tihotapec (psevdonim Podgrajski), Siroto v Pomladnih glasih 1891, v celovškem Kresu je tiskal črtico Lesnika, največ pa seveda v Edinosti (Atlet, Divja trta, Gospa Avrelija, Pod krinko idr.). Izdal je tudi nekaj knjig: nacionalnega značaja so Naši narodni grehi (Gor. 1900) ter brošura Ob enajsti uri. Med leti 1903 in 1905 je izšlo njegovo delo Deset let v peklu, 1905 roman Nebesa (izšli 3 zv. od napovedanih 20). Pisal je celo pesmi v Kresu med obema vojnama. Več del je ostalo v rkp. Čeprav brez višje izobrazbe, je F. posegel v slov. lit. dogajanje v izredno pomembnem času ob začetku slov. naturalističnega vala in dovolj globoko ne le dojel, temveč tudi ocenil naturalizem, saj ga je celo klasificiral, se pravi odkril v njem več zvrsti ali odtenkov. Seveda pa je ob primerjavi Govekarjevih prvih poglavij V krvi ne ravno posrečeno pritegnil v obravnavo še druga dela svetovne literature, ki niso ravno v celoti sodila zraven (Ibsen, Dostojevski itd.). F. je bil velik zagovornik idealizma na vseh poljih ustvarjanja; podpiral je misijonsko delovanje. Iz zgledne katoliške družine sta izšla tudi duhovniški poklic (dr. Vilko Fajdiga, prof. teologije in tudi sicer teološki pisatelj), pa tudi ena hčerka je izbrala poklic redovnice-uršulinke in prosvetne delavke.

Prim.: Ivan Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba, 2. seš., Lj. 1914; S 1934, 210; † I. F., S 1935, 23. apr. s sl.; KMD 1936, 158 s sl.; Na bregovih Bistrice, Kamnik 1938, 121; Marja Boršnik, Aškerc, 194–8; ZSS IV, 47–8, 100, 273; podatki pisateljevega sina, prof. teologije dr. Vilka Fajdige; Simonič, 104, 274; Plesničar 460; Šalamunova 40, 73 (enoti 55, 56); NL 1977, 16. jun., str. 7 (Pisma uredništvu); izpiski jurista Franca Dornika.

Brj.