Fabijan, Jožef (1860–1916)

Fabijan Jožef, duhovnik, vzgojitelj in podpornik pisatelja I. Preglja, r. 28. apr. 1860 v Rihemberku, u. 11. febr. 1916 v Podmelcu. Oče Jožef, kmet, mati Ivana Kodrič iz zaselka Kodrovi. Po osn. š. v Rihemberku je kot gojenec deškega semenišča Andreanuma obiskoval v Gor. drž. gimn. (1873–81) in bogoslovje (1881–85). Bil je sošolec sorojaka Josipa Pavlice. V mašnika je bil posv. 2. nov. 1884, na začetku IV. leta bogosl. Služboval je najprej kot kpl. v Ročinju (1885–87) in zatem v Mostu na Soči (Sv. Lucija) od 1887 do 1893. Od tu je šel za žpk v Čepovan (25. 4.–21. 11. 1893) in se čez sedem mesecev ponovno vrnil v Sv. Lucijo, kjer je nato župnikoval do smrti (1893–1916). Po vstopu It. v vojno je F. vztrajal v svoji župniji, dasi so vas večkrat It. obstreljevali: 11. febr. 1916 ga je it. granata, ki je razrušila župnišče, smrtno ranila; nezavestnega so prepeljali v vojno bolnišnico v Klavže (Podmelec), kjer je istega dne izdihnil in bil tam pokopan. Kot dušni pastir se je trudil tudi za kulturni in gospodarski napredek; tako je v Mostu na Soči ustanovil izobraževalno društvo »Soča« ter Kmečko hranilnico in posojilnico (1908), katero je vodil do smrti. V zgodovini slov. slovstva je F. tesno povezan s pisateljem I. Pregljem, kateremu je bil mentor in mecen, še ko je bil kpl. v Sv. Luciji, je spoznal nadarjenost učenčka Preglja. Ko sta Preglju starša umrla, je babica Ana poslala siroto k žpk F-iju v Čepovan, ki mu je bil odslej, zlasti še ko se je vrnil v Sv. Lucijo za žpk, krušni in duhovni oče. F. je poslal varovanca študirat v Gor., ga denarno vzdrževal v Alojzijevišču in malem semen., opravičeval njegovo lenobo in neuspehe (dosegel od ordinariata ponovni sprejem petošolca Preglja, ki bi moral sicer iz zavoda, ker ni bil izdelal razreda). Ko je Pregelj 1903 izstopil iz bogoslovja, je F. na zunaj nekako pretrgal stike z njim, na tihem pa ga je še nadalje podpiral, ga gmotno vzdrževal na Dunaju in ga kasneje skupno z Janezom Ev. Krekom vpeljal v krog sodelavcev MD. Tako je omogočil, da je Pregelj postal eden vodilnih slov. pisateljev kat. svetovnega nazora. Pregelj je s svoje strani ohranil vse življenje na F-a hvaležen spomin. Večkrat ga je omenjal v svojih spisih, npr. v Mengorah, Baladi, Za zarjo ter vsekdar poveličeval v svojih delih kat. duhovnike. V nekaterih izrazitejših duhovniških likih (Plebanus Joannes, Magister Anton, moščeniški vikar fra Jože Glavinić) je upodobil značilne poteze F-jeve duhovniške osebnosti: njegovo strogost in hkratno dobrotnost, izobrazbo in duhovno vnemo, razdajanje v pomoč potrebnim.

Prim.: NadškAGor (arhivalije, zlasti akti 241/916 in 289/916); PrimL 1908, 19; I. Pregelj, pesem srebrnomašniku »Ljubezni svečenik«, PrimL 1910, 3 (20.1.1910); gl. tudi Gorica 1910, 5); S 1916, 34, 35, 37; I. Pregelj, Mengore (Manom župnika J. F.), ter Balada, Slov. begunski koledar za leto 1917, Lj. 1917, 67–69 s sl., 78–80; Koledar 1920, ur. A. Pavlica, Gor. 1919, 64 sl. s F.-jevega pogreba v Podmelcu 13.2. 1916; I. Pregelj, Za zarjo, DS 1939, 2–3; SBL, VIII., 481–86; Tine Debeljak, Moj svet in moj čas, Buenos Aires 1954, 289–290; J. Kragelj, Pisatelj I. Pregelj in žpk J. F., KolGMD 1970, 96– 97; I. Pregelj, Izbrana dela, pass., zlasti VI, 433, 496 ter VII, 215–17, 321, 408–435; ZSS VI, 117, 131; KatG 1966, 28.

R. K.