Elersič, Janez Krstnik (1802–1876)

Elersič (Ellercic, Ellersig) Janez Krstnik, duhovnik, graditelj svetišča na Mirenskem Gradu, r. 23. jun. 1802 v Renčah, u. 29. maja 1876 v Mirnu, pokopan na Mirenskem Gradu. Oče Blaž, kmet, mati Marija Špacapan (Spazapan). Gimn. in bogosl. v Gor., kjer je bil 21. sept. 1828 tudi ord. Službe: kpl. v Šempetru (1829–31), kpl. pri Sv. Ignaciju v Gor. (1831–50), žpk. v Mirnu (1850–76). V času službovanja v Gor. je pridigal in spovedoval tudi v slovenščini; v tem obdobju je bil med drugim tudi katehet na trivialki ter vojaški kpl. pri garniziji in v vojaški bolnišnici. Izredno ustvarjalnost je razvil kot žpk velike mirenske fare, obsegajoče sam Miren z dvema cerkvama (žpk sv. Jurija in romarsko M. b. na Gradu), Rupo (sv. Marko), Peč (sv. Katarina), kot vikariat pa so bile od mirenskega žpk odvisne še Sovodnje. župnik E. je povsod pokazal svoje velike organizatorske in graditelj ske sposobnosti. V Sovodnjah je zgradil novo š. s stanovanjem za učitelja, za c. oskrbel nov oltar in orgle, v Rupi in na Peči uredil novo pokopališče, v Mirnu postavil novo š. s stanovanjem za učitelja, povečal pokopališče, oskrbel za c. tri zvonove in opravil razna obnovitvena dela v c. Največ pa je E. naredil za Mirenski Grad. Tako je že 1857 pod njegovim vodstvom nastala nova vozna pot na Grad (sedanja cesta na Grad, ki je bila več kot sto let kasneje, 1968, asfaltirana). Ob novi poti je bilo še istega leta postavljenih enajst postaj križevega pota, ki ga je z veliko slovesnostjo in pontifikalno mašo blagoslovil gor. prošt Avguštin Codelli. Na Grad pa je prihajalo veliko romarjev, precej več, kot jih je mogla sprejeti obstoječa manjša c, ki jo je v letih 1753–56 zgradil mirenski žpk Ivan Marušič; po E.-evi oceni je ta c. sprejela do 300 romarjev, na Grad pa jih je prihajalo tudi do 3.000. Tako se je E.-u rodila misel na novo, veliko cerkev, ki naj bi bila posvečena Žalostni Materi božji – Mariji sedmih žalosti (dočim je bila obstoječa c. posvečena Materi božji). Uresničitev ideje o novem svetišču pa je zahtevala veliko poguma in iznajdljivosti. E. si je omislil »Zlate bukve«, tj. veliko, rdečo, z zlato obrezo vezano knjigo za vpisovanje dobrotnikov in njihovih darov. E. je posebno resno računal na pomoč iz Trsta, saj je na Grad prihajalo veliko romarjev s Tržaškega. Največja dobrotnica »Zlatih bukev« je Marija vdova Kalister (33.000 kron), prav iz Trsta; med vidnejšimi darovalci so bili cesar Franc Jožef, rodbina vitezov Tosi iz Škrlj v Sovodnjah ter Anton Drufovka iz Mirna. 28. jul. 1862 je bil postavljen vogelni kamen. Gradnja je bila dolgotrajna. E. je doživel, da je bila c. pokrita in da je celo že javno v njej maševal, posvečena pa je bila šele deset let po njegovi smrti. Na Gradu je tako nastalo mogočno svetišče s tremi ladjami in dvema zvonikoma, peto po velikosti v tedanji gor. nadškofiji. Nadškof Alojzij Zorn je 5. sept. 1886 posvetil c. in glavni oltar na čast Žalostne M. b. (Marije sedem žalosti), kakor je želel pok. E. Med prvo svetovno vojno je bila c. porušena, a na njenih temeljih je po vojni zraslo novo svetišče. Na Gradu ni bilo vedno stalnega duhovnika, zato ga je bilo večkrat treba iskati od drugod. Pri tem so nastajale razne težave. Tako je zaradi pomanjkanja slov. duhovnikov tu nekaj časa pridigal it. duhovnik. Marušičeva Domovina je tedaj te it. pridige ostro obsodila, nakar je E. napisal 7 strani dolg zagovor Articolo comunicato, ki vsebuje zanimive zgodovinske podatke o mirenski župniji in o Mirenskem Gradu.

Prim.: LibBapt Renče; NadškAGor, arhivalije, zlasti št. 250/1850 in št. 2086/1886, Domovina 1869, 26.2.; 19.3.; 9.4. in 27.8.; »Articolo comunicato«, 1869 (rkp. na M. Gradu); nagrobnik na M. Gradu; Janez Volčič, Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa, IV., Celovec 1889, 194–196; Svetišče žalostne Matere Božje na Gradu pri Mirnu, Zgodovinska črtica in češčenje žalostne Matere Božje, Gor. 1907; Vinko Krivec, Kronika žalostne Matere Božje na Gradu pri Mirnu, 1925 (rkp. na M. Gradu); dr. Jožef Gracar, žalostna Mati božja na Gradu pri Mirnu, 1965 (rkp. na M. Gradu); Družina 1967, št. 13, 1. jul.; Alojzij Mlakar, Romarska cerkev Žalostne božje Matere na Gradu pri Mirnu, 1977 (rkp. na M. Gradu).

B-n