Dolgan, Marjan (1950–)

DOLGAN, Marjan, literarni zgodovinar, urednik, kritik (r. 31. 3. 1950, Dolnja Košana). Oče Jože Dolgan, voznik, mati Marija Dolgan, r. Pavzin, šivilja.

Osnovno šolo je dokončal v Dolnji Košani in Pivki, gimnazijo je obiskoval v Postojni in maturiral 1968. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral 1968–73 slovenski jezik s književnostjo ter primerjalno književnost in literarno teorijo; na obeh študijskih smereh je diplomiral 1973. Na isti ustanovi je magistriral 1975 z delom Pripovedovalec v povojni slovenski prozi (knjižna objava Pripovedovalec in pripoved, 1979) in doktoriral 1983 z disertacijo Kompozicija Pregljevega pripovedništva (knjižna objava z enakim naslovom, 1983).

Na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, ki je 1981 prešel v novoustanovljeni ZRC SAZU, se je zaposlil 1977. Tu je bil dejaven do upokojitve 2017, najprej kot asistent z magisterijem, od 1984 kot znanstveni sodelavec, od 1989 kot višji znanstveni sodelavec in od 1999 kot znanstveni svetnik. Strokovno se je izpopolnjeval na univerzi v Giessnu (Nemčija) kot štipendist nemške ustanove Alexander von Humboldt-Stiftung (1990/1991). Kot gostujoči profesor je 2000, 2004 in 2006 predaval slovensko književnost na celovški univerzi (Alpen-Adria-Universität Klagenfurt). Deloval je v številnih komisijah za literarne nagrade, mdr. kot predsednik strokovne komisije za književnost pri Upravnem odboru Prešernovega sklada (1986–87).

Ukvarjal se je z analizo pripovedne tehnike in kompozicije (naratologijo) ter s teh vidikov analiziral novejšo slovensko pripovedno prozo. Raziskoval je predvsem slovensko književnost 20. stoletja, posebno ekspresionizem, prozo s tematiko druge svetovne vojne, slovensko književnost v emigraciji in sodobno literarno ustvarjanje. Natančneje prozo Ivana Preglja, Slavka Gruma, Stanka Majcna, Rude Jurčeca, Vladimirja Kralja, Vitomila Zupana, Lojzeta Kovačiča in Rudija Šeliga ter zgodnjo liriko Tomaža Šalamuna. Posegel je tudi v razsvetljensko dramatiko (Silvester Mure) in realistično prozo (Janez Trdina). Najprej je analiziral predvsem imanentni, strukturalni vidik literarnih del, in ga dopolnil z osvetlitvami družbenoidejnih vidikov. Sestavil je več tematskih antologij slovenske književnosti in napisal spremne študije (literarni programi in manifesti, slavilna državniška in pornografska poezija). Uredil je zbirko dotlej neobjavljenih Kosovelovih pesmi in sodeloval s prispevki v več zbornikih. Za obe izdaji leksikona Slovenska književnost (1982, 1996), Enciklopedijo Slovenije in Encyclopedia of romantic nationalism in Europe (Amsterdam, 2018) je napisal večje število gesel o slovenskih književnikih. Dolganov Literarni atlas Ljubljane (2014) vsebuje najpopolnejši pregled zgodovinskih, biografskih in umetniških prvin literarnega življenja Ljubljane od reformacije do sodobnosti. Souredil je Bibliografijo Franceta Balantiča (2023) kot osnovo za raziskave pesnikove lirike in kot zgled temeljnega pripomočka v literarni vedi. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je pisal recenzije literarnih novosti, predvsem za Radio Ljubljana (sedaj Radio Slovenija). Zanj je pripravil tudi več ciklov oddaj o literaturi z vojno tematiko, sodobni slovenski prozi, dramatiki, esejistiki in polemiki. Literarne novosti je recenziral tudi za TV Slovenija. Nastopil je v dokumentarno-igranem TV filmu Cankar (TV Slovenija, 2018) režiserja Amirja Muratovića. Razčlenil je bistvene prvine poetik več književnikov, nekatere stereotipe, ki jih prekrivajo, in osvetlil primere ideološke degradacije književnosti, s katero je nekdanji komunistični sistem zatiral svobodo umetniškega ustvarjanja.

Dolgan Marjan, literarni zgodovinar, kritik in publicist, r. 31. mar. 1950 v Dolnji Košani. Oče Jože, šofer, mati Marija Pavzin, gospodinja. Prvih šest razr. osn. š. v roj. vasi (1956–62), zadnja dva v Pivki, gimn. v Postojni (1964–68), nato je študiral slov. in primerjalno književnost na Filoz. fak. v Lj. (1968–73), kjer je dosegel tudi magisterij (1975) ter doktorat s tezo Kompozicija Pregljevega pripovedništva (1983). V letu 1990–91 se je izpopolnjeval kot štipendist Humboldtove ustanove v Giessnu (ZR Nemčija). 1977 se je zaposlil kot asistent v Inštitutu za slov. liter. in liter. vede SAZU (sedaj ZRC pri SAZU), 1984 je bil izvoljen za znanst. sodelavca, 1989 pa za višjega znanst. sodelavca iste ustanove, kjer dela še danes. D. je opravljal vrsto strok. in javnih funkcij: bil je tajnik pripravljalnih odborov simpozijev o Josipu Murnu (1979), slov. reformaciji (1984); od 1979 do 1985 je bil član ocenjevalne komisije za slov. književnost pri tekmovanju znanost mladini, od 1980 do 1981 član komisije za podelitev Levstikovih nagrad, od 1984 do 1985 član založniškega sveta Državne založbe Sje; od 1984 član, od 1986 pa preds. strok. komisije za Prešernove nagrade s področja književnosti. – Po diplomi se je najprej pričel uveljavljati kot liter. kritik s številnimi recenzijami o sodobni slov. književnosti, ki jih je objavljal v revialnem tisku (Tribuna 1969–70, Sodobnost 1974–80, 1983), predvsem pa v rednih tedenskih oddajah R. Lj. S knjižnega trga (1970–84). Za radio je pripravil liter. večere o J. Murnu (1979), D. Zajcu (1980), cikle devetih do desetih oddaj Novejša slov. pripovedna proza (1984–85), Uporna Evropa (1986), Od Antigone do Altamire (1986), Slovenski esej (1987), Slovenske polemike (1988), večkrat sodeluje tudi v TV oddajah Oči kritike. Po magisteriju je pričel s samostojnimi referati sodelovati na strok. simpozijih: IX. kongres Zveze slavističnih društev Jugoslavije (Bled 1979), Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Lj. 1979, 1984, 1985, 1988, 1989, 1993), Pregljev simpozij (Lj. 1983); mednarodni simpoziji: Obdobja (Lj. 1984, 1985, 1986), simpoziji o Izidorju Cankarju (Lj. 1985), Stanku Majcnu (Mrb. 1988), Francetu Koblarju (Lj. 1989). Pripravil je tudi vrsto gesel za leksikalna dela. V leksikonu Cankarjeve založbe Slovenska književnost (Lj. 1982) je obdelal gesla o liter. ustvarjalcih po letu 1965 ter o koroških po letu 1918, vrsto gesel o sodobnih slov. pisateljih je prispeval tudi za Enciklopedijo Slovenije (Lj. 1987–), sodeloval je tudi pri Enciklopediji Jugoslavije (2. zv. Zgb 1985). Uredil in komentiral je več knjig, s katerimi je zapolnil vedenje na manj znanih področjih slov. liter. snovanja: Venceslav Winkler, Izbrana mladinska beseda (Lj. 1980); Ivan Pregelj, Thabiti kumi, Izbrane novele (Lj. 1983); Slovenska muza pred prestolom, Antologija slovenske slavilne državniške poezije (Lj. 1989); Fuk je Kranjcem v kratek čas, Antologija slovenske pornografske poezije (Lj. 1993, soav. Miran Hladnik); Slovenski literarni programi in manifesti (Lj. 1990). – D-ovo raziskovalno delo temelji na novejših teoretičnih spoznanjih, ki jih aplicira na slov. literarnozgod. gradivu. To smer nakazuje že njegova prva strok. knjiga Pripovedovalec in pripoved, Njegovo vrednotenje pripovedovanega (Mrb. 1979), v kateri je razčlenil pomen pripovedne perspektive. O delu I. Preglja, ki ga je obdelal tudi v svoji disertaciji, je nastala vrsta študij: Kompozicija Pregljevih romanov, Pregljev zbornik (Lj. 1984, str. 129–37), Literarna upodobitev reformacije pri Ivanu Preglju, SSJKL, (Lj. 1984, str. 169–77), Koblar in Pregelj, Koblarjev zbornik, (Lj. 1990, str. 59–63), Pregljevo pripovedništvo in ekspresionizem, (Primerjalna književnost 1992, str. 21–38), poleg tega pa je podal celovito interpretacijo njegovega oblikovanja v monografiji Kompozicija Pregljevega pripovedništva (Kp. 1983). Tako postaja D. eden najtemeljitejših proučevalcev Pregljevega dela. – Prav tako je vrsta študij nastala pri proučevanju slov. proze z vojno tematiko (1941–1980): Pripovedna dela Vladimirja Kavčiča z vojno tematiko (SR 1981, str. 297–316), Poskusi slovenskega velikega teksta ali junaške epopeje (SR 1982, str. 279–303), Logotehnika partizanskega pripovedništva, (JiS 1984–85, str. 232–41), Slovenski literarni salon v zelenem (JiS 1985/86, str. 257–267). Rezultate teh večletnih obsežnih raziskav je strnil v monografijo Slovenska vojna proza 1941–1980, (Lj. 1988, soavtor F. Bernik). – D-ovo raziskovanje slov. književnosti nam ga kaže kot temeljitega proučevalca, ki se ukvarja predvsem s problemi slov. pripovedništva. Svoje poglede na pouk književnosti je razvil v polemiki ob pripravi novih učnih načrtov za srednje šole (JiS 1981–82, str. 26–32), pomembnejše pa so njegove strok. ocene številnih novitet s področja slov. liter. vede, ki jih objavlja v radijskih oddajah in v strok. tisku (SR 1974, 1978, 1980, 1982; JiS 1979/80, 1981/82; Primerjalna književnost 1984).

Prim.: Osebni podatki; personalni dokumenti v arhivu SAZU; Slovenska književnost, Leksikoni Cankarjeve založbe (Lj. 1972, str. 66); Biografije in bibliografije raziskovalcev Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, II. knj., 1976–85, (Lj. 1988, str. 106–10); recenzije ob posameznih knjižnih izdajah (seznam v arhivu PSBL).

Jan