Novi Slovenski biografski leksikon
DOLENC, Janez (psevdonimi Janez Gorjan, Golobar, Maver Spoudnik), slavist, folklorist, domoznanec (r. 5. 9. 1926, Četena Ravan; u. 4. 4. 2012, Tolmin). Oče Anton Dolenc, kmet, mati Marija Dolenc, r. Gantar. Žena Rafaela Dolenc, r. Kovačič, učiteljica, scenaristka, domoznanka, hči Jana Dolenc, slikarka, ilustratorka.
Osnovno šolo je obiskoval 1933–36 v Javorju in 1936–37 v Gorenji vasi. Na gimnaziji v Kranju se je šolal 1937–42. Ker so šolo preoblikovali v nemško učiteljišče, je dve leti ostal doma, pomagal na kmetiji ter zapisoval etnološko in folklorno gradivo. Da bi se izognil nemški mobilizaciji, se je 1944 vpisal na gimnazijo v Celovcu, kjer je bil kot sodelavec OF januarja 1945 aretiran in marca odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau. Po osvoboditvi taborišča se zaradi zdravstvenih posledic ni takoj vrnil v šolo, pač pa je nadaljeval z etnografskim delom v domači fari Javorje. 1947 se je vpisal na ljubljansko realko in 1950 maturiral. Istega leta se je vpisal na študij slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (UL); etnologijo je študiral sam po literaturi. Štipendije kot sin kmeta ni dobil. 1956 je diplomiral z nalogo o rojaku Antonu Žaklju - Rodoljubu Ledinskem. Poleti 1956 se je pridružil terenski ekipi Etnografskega muzeja pri raziskavah na področju Šentjerneja na Dolenjskem. Po služenju vojaščine v Nišu 1956–57 si je glede na obljube obetal zaposlitev na Inštitutu za slovensko narodopisje (ISN) SAZU, vendar je ni dobil. Jeseni 1957 je sprejel mesto profesorja slovenščine na tolminskem učiteljišču (od 1963 gimnazija), občasno je poučeval tudi nemščino; na šoli je ostal do upokojitve 1987, honorarno do 1990. Za strokovni izpit je 1961 napisal obsežno razpravo Pouk ljudskega slovstva na učiteljišču. 1977–78 je poučeval slovenski jezik tudi v centru Nadiža v Špetru v Benečiji, 1979–85 pa metodiko slovenskega jezika in mladinsko književnost kot honorarni višji predavatelj v enoti Pedagoške akademije UL v Novi Gorici.
Čeprav pedagoško delo ni dopuščalo veliko časa za raziskovanje, je prav njegov arhiv gradiva, ki so ga v narečju in z vsemi dokumentarnimi podatki v domačem okolju zapisovali dijaki za obvezne domače naloge, neprecenljiv vir za nadaljnje raziskave. Z njimi je trideset let sistematično ustvarjal skrbno urejen arhiv folklornega in etnološkega gradiva (pravljice, povedke, pregovori, molitvice, opisi šeg, praznikov, recepti domačih jedi idr.). Gradivo je na terenu dokumentiral tudi sam, ga raziskoval in deloma objavljal. Zbirka omogoča sledenje življenju, spreminjanju, pa tudi odmiranju slovstvene in etnološke dediščine v krajih, od koder so bili doma dijaki (Posočje, tudi Vipavsko, Brda, Gorenjska). Del fonda je shranjen v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica, del pa na ISN ZRC SAZU.
Največ Dolenčevih objav obravnava slovstveno folkloro (pravljice, povedke) ter etnološko, socialno in materialno kulturo na Tolminskem in v Poljanski dolini (npr. o košnji, hribovski bali, pustovanju, pastirstvu, postavljanju kop). Njegova bibliografija šteje prek 300 prispevkov: objavljal je v znanstvenih in strokovnih revijah Traditiones, Etnolog, Jezik in slovstvo, Loški razgledi, Primorska srečanja, Slovstvena folkloristika, prispeval je gesla za Primorski slovenski biografski leksikon in članke v poljudnih publikacijah (mdr. Planinski vestnik, Trinkov koledar). Uredil je štiri monografske zbirke pravljic in povedk: Pripovedke z Martinj Vrha Ivana Tuška, Tolminske pravljice, Zlati Bogatin in Kres na Grebljici; za slednjo je sam zbral gradivo. Je urednik dveh letnikov Tolminskega zbornika (1976 in 1997) in Potresnega zbornika (1980). Za zbirko Znameniti Slovenci je napisal knjigi o Simonu Gregorčiču in Francetu Bevku, uredil je zvezka Zbranega dela Ivana Preglja. Po upokojitvi je preučeval življenje in delo Gregorja Kreka (2006) ter raziskoval tolminski punt, o katerem je v dunajskem arhivu odkril dotlej še nepoznane podatke, še prej pa o njem napisal dramo v petih dejanjih Pravica do življenja (1975). Vso svojo dejavnost je v šali imenoval Inštitut Janeza Dolenca v Tolminu.
Dolga leta je bil odbornik Slavističnega društva Nova Gorica, 1983–85 predsednik. Sodeloval je kot predavatelj na slavističnih zborovanjih in bil vodič na literarnih ekskurzijah, kot publicist in dokumentarni fotograf je spremljal aktualno kulturno dogajanje v Posočju, pisal o lokalnih kulturnikih in umetnikih, tudi folklornih, ter objavil nekaj lastnih literarnih prispevkov.
Za svoje delo je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado (1952), Štrekljevo nagrado (2006) in Murkovo nagrado za življenjsko delo (2011). Postal je častni član Slavističnega društva Slovenije (1992) in častni občan Tolmina (2004).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine