Primorski slovenski biografski leksikon
Ditrich Bogdan, kemik, univ. prof., r. 29. nov. 1910 v Postojni, u. 27. mar. 1984 v Lj. Po gimn. v Lj. je študiral kemijo na U. v Modeni, Milanu in Bologni, kjer je 1934 promoviral iz industrij. kemije. Po vojaškem roku se je 1936 zaposlil kot znanstv. sodelavec v znanstv. inštitutu za industrij. raziskovanje koncena SAFFA v Milanu in tu je ostal do 1943, eno leto kot vršilec dolžnosti dir. v inštitutu. V glavnem se je ukvarjal s problemi hidrolize lesa in plodov palme dom. Po njegovih dognanjih je podjetje SAFFA patentiralo postopek hidrolize z uporabo koncentrirane žveplene kisline in postopek za pridobivanje sladkorja in maščob iz plodov palme dom. Trudil se je tudi za izboljšanje kvalitete vžigalic, izdelavo tekstilnih vlaken iz brnistre, izdelavo ivernih plošč idr. 1938 je napravil strok. izpit za pooblaščenega kemika na U. v Pizi. 1940–41 je bil tri mesece v zaporu in nato obsojen na dve leti polic, nadzorstva zaradi protifaš. dejavnosti. Od 1943 je sodeloval z OF v Milanu, 1944 je odšel k it. partiz. Od 1943–44 je bil sotrudnik Inštituta za znanstv. tehnič. dokumentacijo »Scoglios« v Milanu. – 1945 je prišel D. v Jslo in bil tehn. vodja in pozneje dir. tovarne Pinus v Račah pri Mrbu. Vpeljal je več novih proizvodov (maziv in premazov), deloma na osnovi lastnih originalnih zamisli, zato je bil tudi nagrajen. Od 1947–49 je bil planer za kemično industr. pri Ministr. za industr. in rudarstvo LRS v Lj. Od 1949–51 je bil znanstv. sodel. pri Zavodu za industrij, raziskovanja LRS. V glavnem je reševal probleme hidrolize lesa. Kot zunanji sodelavec Inštituta za gozdarstvo in lesno industrijo je raziskoval področja izrabe stranskih gozdnih proizvodov, predvsem izrabe smrekovih, jelkinih in borovih iglic. Zboljšal je dotedanji način pridobivanja eteričnih olj iz iglic. Izdelal je postopek za pridobivanje klorofila iz iglic ter ugotovil možnost pridobivanja še drugih produktov iz vejevja iglavcev. – 1949 je bil imenovan za honorarnega predavatelja na Agronom, in gozdar, fak. za lesno kemijo. 1951 je bil imenovan za univ. predavatelja za lesno kemijo in kemij. predelavo lesa, ki sta zdaj pod skupnim imenom gozdar, kemij. tehnologija. Od 1954 je predaval na Agronom., gozdar, in veterin, fak. tudi še kemijo za gozdarje. Tega leta je bil kot štipendist OZN na Švedskem na 4-mesečni specializaciji za proizvodnjo lesovinskih plošč. – 1959 je bil imenovan za docenta, 1972 pa za izred. prof. za gozdar, kemij. tehnologijo. Bil je predstojnik gozdar, oddelka. Kot sodelavec Inštit. za gozdar, in les. gospodar. Sje je vodil sektor za kemič. predelavo lesa. Aktivno je sodeloval pri zboljšanju zaščitnih sredstev za les, pri impregnaciji lesa, pri izdelavi standardnih predpisov za zaščito drogov za elektr. vode. Zato je prirejal številne tečaje, posvetovanja in simpozije, za katere je pripravil referate, ki so izšli v slov. in shr. razmnoženi ali tiskani. Seznam teh je v knjigah ULjBB II, 566, in III, 999. Izdal je tudi krajše razprave o zaščiti lesa.
Prim.: ULjBB I, 190; II, 565–66; III, 999; Enc Sje 2, 268.
Jem.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine