Debevec, Rajmond (1963–)

DEBEVEC, Rajmond, športni strelec (r. 29. 3. 1963, Postojna). Oče Hugon Debevec, ekonomist, mati Bruna Debevec, r. Adam, trgovka.

Osnovno šolo je obiskoval v domači Postojni, kjer se je že kot otrok zanimal za športno strelstvo. Ko je bil star dvanajst let, je nadaljeval šolanje v Ljubljani, kamor se je družina preselila, nadaljeval pa je tudi s treniranjem strelstva. Na gimnaziji je maturiral 1981 in 1987 z diplomo sklenil študij ekonomije.

Že kot dvanajstletnik je pokazal izjemen talent za strelski šport, saj je postal slovenski prvak tekmovanja šolskih športnih društev. Že 1980 je postal balkanski prvak z zračno puško, istega leta je na mladinskem evropskem prvenstvu osvojil dve srebrni kolajni, po eno v posamični in ekipni konkurenci. Na olimpijskih igrah (OI) je prvič nastopil 1984 v Los Angelesu, kjer je branil barve Jugoslavije, poleti 1988 pa je nastopil na OI v Seulu. Na vseh naslednjih olimpijskih nastopih je branil barve samostojne slovenske države. Na prvih OI s slovensko reprezentanco v Barceloni 1992 je opozoril nase z visokima uvrstitvama: 6. mesto z malokalibrsko puško in 9. mesto z zračno puško. Leto pozneje, poleti 1993, je bil najuspešnejši slovenski udeleženec sredozemskih iger v Montpellierju (Francija) z dvema zlatima in bronasto kolajno. Sploh pa so bila to leta njegovih izjemnih dosežkov; 1991 je bil razglašen za prvega strelca leta v svetovnem merilu, potem ko je bil že sezono prej (1990) v tej razvrstitvi na 2. mestu, 1993 pa na 3. mestu. 1991 je postal svetovni prvak v disciplini stoje in v kombinaciji, obenem je dosegel kar tri svetovne rekorde. Ob klasičnih strelskih prvenstvih se je udeleževal tudi prvenstev v manj odmevnem samostrelu in osvojil štiri zlate kolajne; v dveh disciplinah je bil svetovni prvak v samostrelu 1991, po enkrat pa še 1993 in 1997.

V začetku devetdesetih let 20. stoletja je nizal vrhunske rezultate, posebej opazen je bil njegov svetovni rekord v trojnem položaju (3 x 40), kraljevski disciplini strelskih tekmovanj, ki ga je dosegel na tradicionalnem finalu sezone v Münchnu 1992. Takrat je z malokalibrsko puško zadel kar 1186 od skupno 1200 krogov. Poznavalci so izid razglasili za strelski dosežek drugega tisočletja. 1993 je bil svetovni prvak v streljanju z razdalje 10 metrov.

Na OI v Atlanti 1996 je zasedel 6. mesto z zračno puško z 10 metrov in dve 9. mesti z zračno puško, in sicer v disciplinah s 50 m ter v trojnem položaju. Sredi devetdesetih let 20. stoletja ni bil povsem na vrhu. V nadaljevanju njegove športne poti so bile spoštovanja vredne njegova vztrajnost, motiviranost in psihična trdnost.

Z bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu (SP) v Barceloni 1998 je v prestižni disciplini trojni položaj potrdil svoje mesto med najožjo svetovno elito športnih strelcev in napovedal, da se bo tudi dve leti pozneje na zanj že petih OI boril za najvišja mesta in si morda tudi prvič v že dotlej bogati karieri pristreljal mesto na odru za zmagovalce. Septembra 2000 je v družbi veslačev Iztoka Čopa in Luke Špika osvojil prve olimpijske zlate kolajne za samostojno Slovenijo. Debevec se je na najvišjo stopničko povzpel v disciplini trojni položaj in tako pri sedemintridesetih letih dosegel vrhunec svoje športne poti.

Dve leti pozneje je na SP v Lahtiju na Finskem (2002) osvojil dve kolajni, zlato v trojnem položaju streljanja s 300 m in bronasto v streljanju s 50 m. Sledile so OI 2004 v Atenah in tam nehvaležno 4. mesto. Še naprej je vztrajal pri visokih tekmovalnih ciljih, koval nove načrte in odlično sodeloval s trenerjem Mikoličem. Zbirko kolajn je z bronasto dopolnil na SP v Zagrebu 2006. S tem je napovedal nove visoke cilje in 2007 drugič postal evropski prvak, tokrat v trojnem položaju s puško velikega kalibra; 2003 je bil v tej disciplini najboljši z malokalibrsko puško.

Na OI 2008 v Pekingu se je Debevec drugič dotlej uvrstil na stopničke, tokrat v streljanju iz trojnega položaja s 50 m – osvojil je bronasto kolajno. Tekma je bila precej bolj negotova kot tista izpred osmih let v Sydneyju. Napovedal je, da bo vztrajal do naslednjih iger v Londonu. V vmesnem obdobju je svojo zbirko obogatil z novo kolajno s SP – bronasto iz Münchna 2010.

Še naprej je stavil na bogate izkušnje, zbranost v ključnih trenutkih, umirjeno družinsko življenje in po strokovni plati odlično sodelovanje s trenerjem. Z njim sta prav v olimpijskem Londonu poudarila, da neprekinjeno sodelujeta že štiriintrideset let. Londonski finale, v katerem je osvojil bronasto kolajno, a tokrat v klasičnem streljanju s 50 m, je bil z Debevčevega zornega kota med suverenimi Atenami 2004 in živčnim Pekingom 2008; bron si je priboril zanesljivo, brez napetosti, obžaloval je le, da mu je za konec malo zmanjkalo do srebra, saj se je močno približal drugouvrščenemu Belgijcu Lionelu Coxu. Osvojil je že tretjo olimpijsko kolajno.

London 2012 je bil zadnji Debevčev nastop na OI, na drugih prestižnih mednarodnih tekmovanjih pa je še vedno nastopal. Osvojil je še dva naslova svetovnega prvaka, v obeh primerih z velikokalibrsko puško na 300 m: 2018 v Changwonu (Južna Koreja) in 2023 v Bakuju (Azerbajdžan).

Prejel je Bloudkovo plaketo 1985 in Bloudkovo nagrado 1987, priznanje za najboljšega slovenskega športnika po izboru Društva slovenskih športnih novinarjev (DŠNS) pa 1992 in 2000.

Debevec Rajmond, športnik, r. 29. mar. 1963 v Postojni, živi v Lj. Oče Hugon, ekonomist, mati Bruna Adam, trgovka. Osn. š. je obiskoval v Postojni, od 1975, ko se je družina preselila, pa v Lj. Na gimn. je maturiral 1981, zatem je na lj. U. študiral ekonomijo; diplomo 1. stopnje je dosegel 1987. Od 1991 je v službi v Teritorialni obrambi kot inštruktor za športno streljanje. Vodi trg. s športno opremo, predvsem za strelske športe. Za streljanje se je navdušil že v 2. razr. osn. š. konec 1971 (njegov prvi trener Edvard Pregar). Prvi D-čev pomembnejši uspeh je bila zmaga z zračno puško na slov. prvenstvu šolskih športnih društev (1975). V mladinski konkurenci je 1979 prvič nastopil za jsl. reprezentanco, naslednje leto pa je že postal balkanski prvak z zračno puško. 1980 je dosegel z istim orožjem dve srebrni medalji na evrop. mladinskem prvenstvu, v posamični in ekipni konkurenci, eno medaljo pa je z jsl. ekipo osvojil tudi čez dve leti z malokalibrsko puško. Nastopil je na treh zadnjih olimpijskih igrah, najboljše uvrstitve je že kot član slov. reprezentance dosegel 1992 v Barceloni, in sicer 6. mesto z malokalibrsko puško in 9. mesto z zračno puško. Nastopil je tudi na treh svet. prvenstvih ter dobil dve srebrni medalji v ekipnem ter 1990 v Moskvi tudi v posamičnem tekmovanju. Na evrop. prvenstvih (Bratislava 1987, Zgb 1989 ter Brno 1993) je osvojil zmeraj po eno bronasto medaljo. 1993 je dosegel še srebrno medaljo na evrop. prvenstvu v streljanju s puško velikega kalibra, kar je D-čeva najljubša disciplina. Največje in najštevilnejše uspehe je zabeležil na vsakoletnih tekmovanjih za svet. pokal, in to tako z zračno kot tudi malokalibrsko puško in še posebej v skupnem seštevku. Prvo zmago je dosegel 1987 v Ciudad Mexicu z zračno puško, ko je dosegel kar šest svet. rekordov, 1992 pa štiri. Skupno je v tem tekmovanju dosegel v šestih letih kar 19 zmag, 1992 in 1993 pa je bil razglašen za skupnega zmagovalca svet. pokala v streljanju z malokalibrsko puško. V celoti je bil 1991 razglašen za najboljšega strelca na svetu, 1990 za 2. in 1992 za 3. najboljšega strelca na svetu. D. se udeležuje tudi tekmovanj s samostrelom ter tudi tu dosega najvidnejše rezultate. 1991 je postal svet. prvak v disciplini stoje in v kombinaciji ter dosegel tri svet. rekorde, 1993 pa je postal svet. prvak v streljanju z razdalje 10 metrov. Na sredozemskih igrah 1993 v Franciji je bil najuspešnejši slov. udeleženec, saj je osvojil dve zlati in eno bronasto medaljo. Razumljivo je, da je bil D. tudi večkrat jsl. in slov. prvak ter rekorder. Rezultatsko največ pomeni njegov rekord s finala svetov, pokala 1992 v Münchnu, ko je v disciplini 3x40 strelov z malokalibrsko puško dosegel kar 1186 krogov od 1200 možnih, kar so strokovnjaki razglasili za rezultat 3. tisočletja. Nadalje je bil v letih 1980–92 vsako leto razglašen za najboljšega slov. strelca, 1992 tudi za najboljšega športnika v Sji. 1983 je dobil Bloudkovo plaketo, 1980 in 1989 zlato značko ZTKO Jsle, 1987 pa Bloudkovo nagrado. Član je SD Olimpija, njegov trener pa je že od 1977 Lojze Mikolič.

Prim.: Osebni podatki; Enc Sje 2, 182; Kdo je kdo, 42; Še na vrabca nisem nikoli pomeril, 7 D 30. jun. 1993, 24–25; Republika 14. sept. 1993.

Mlakar