Dujc, Albin (1911–1966)

Dujc Albin, politični, družbeni in turistični delavec, r. 31. avg. 1911 v Škofljah pri Vremah, u. 12. jun. 1966 v Kopru. Po nižji gimn. se je izvežbal za zobnega tehnika. Zgodaj se je vključil v vrste KP (1934). Pred faš. oblastmi je pobegnil v Jslo in tu nadaljeval revolucionarno delo v Mrbu, kjer je z večjo skupino prišel zaradi tega pred sodišče. Obsojen je bil na leto in pol robije. V Sremski Mitrovici, kjer je prebil del svoje kazni, se je ob velikem revolucionarju Moši Pijade poglobil v marksizmu in leninizmu, pa še stalinizmu, ki ga je odlikoval. Kakor pred zaporom, tako je tudi potem imel tesne stike s kraško komunistično skupino. Ker ni bil jsl. državljan, so ga oblasti izgnale. Vrnil se je domov in izvrševal zobotehnični poklic pri zobozdravniku v Divači in ustanavljal politične celice. Ko se je Pinko Tomažič vrnil 1938 od vojakov, sta skupno z Budinom in Negrijem osnovala vodstvo KPS v zamejstvu. Od takrat dalje sta obstajali dve KP na Tržaškem. Fašistična politična policija OVRA je ti skupini strogo ločila in imela Tomažičevo skupino za iredentistično, ker se je bil Tomažič povezal s TIGR zaradi orožja, se pravi sabotažnega dejanja, do katerega pa ni prišlo. Prišlo pa je zaradi Negrijevega izdajstva do aretacije celotne skupine in tudi D. je bil 12. jul. 1940 aretiran. Preiskave so trajale leto in pol in 14. dec. 1941 je bil na znanem drugem iredentističncm procesu v Trstu obsojen na 30 let zapora. V kaznilnici Castelfranco Emilia je nadaljeval s politično propagando, se povezal z jsl. komunisti v zaporu, kot npr. z Mihom Marinkom, ki je postal njegov mentor. Po nemški okupaciji Italije je bil s pomočjo Mednarodnega rdečega križa izpuščen iz zapora, kot pač vsi, ki so se poslužili te poti. Jan. 1944 je že bil na terenu in takoj postal sekretar brkinskega okrožja. Pozneje je bil kot inštruktor KP pri PNOO poslan k IX. korpusu na Goriško. Postal je član okrožnega odbora, ki se je preselil 1. maja 1945 v Gor., kjer je sodeloval pri čistkah. Ko so Zavezniki prevzeli oblast v Gor., ga je KP poslala na Koroško, kjer pa je med samimi pristaši OF naletel na negodovanje in ko so Zavezniki prevzeli oblast tudi tu, je bil poslan v Tolmin na Okrožni odbor. Kljub prizadevanjem, zlasti gospodarske narave, mu Tolminci niso poverili pri volitvah mandata. Tedaj je bil premeščen v Koper, kjer je 1955 postal preds. tedaj ustanovljenega koprskega okraja in tu delal do upokojitve 1963. V tem času se je udejstvoval na političnem in goskodarskem področju, kjer so se uresničevale velike industrije, kot npr. Tomos in Iskra, pa tudi pristanišče in zveze z zaledjem. Po upokojitvi je posvetil svojo skrb turističnim ustanovam in postal preds. koprske turistične zveze in pozneje Medobčinske turistične zveze pa tudi član upravnega odbora Turistične zveze Slovenije. Bil je poslanec v republ. svetu ljudske skupščine, član glavnega odbora SZDL in rezervni kapetan. Nosilec partizanske spomenice 1941, reda Bratstva in enotnosti 1. stopnje, reda hrabrosti, reda zaslug za narod 2. stopnje.

Prim.: R[ado] G[oljak], A. D., Turistični vestnik 1966, 139; Umrl je A. D., PDk 1966, 139, 4; A. D., Delo 1966, 159, 2 s sl.; A. D., PrimN 1966, 25 s sl.; [Rastko Bradaškja] rb, Zadnje slovo od A. D., PrimN 1966, 25, 3 s sl.; Kojeko 1, 155; GorZb 2, 109; Aula IV, ANPPIA, tutti i processi del Tribunale Speciale fascista; Aula IV (slovenski izvleček ZTT 1970). Gradivo pri Tribunale Militare Territoriale v Rimu (dokumentacija za proces od 2. do 14. dec. 1941); arhiv pisca članka.

S. T.