Družina, Andreana (1920–2021)

DRUŽINA, Andreana (partizanski oz. ilegalni imeni Olga, Šercerjeva Olga), partizanka, obveščevalka (r. 26. 1. 1920, Zabrežec/Moccò, Italija). Oče Gabrijel Družina, krojač, mati Rozalija Družina, r. Racman.

Oče je kot protifašist 1929 emigriral v Jugoslavijo, naslednje leto mu je sledila žena s štirimi otroki. Najprej so živeli v Ljubljani, kjer je Andreana Družina končala štiriletno osnovno šolo, dva razreda meščanske in en razred poklicne šole. Nato se je pri očetu izučila za šiviljo. Delovala je v organizaciji Sokol ter pri pevskem zboru in dramskem odseku emigrantskega društva Tabor. 1936 se je z družino najprej preselila na Sušak in konec leta v Zagreb, kjer je končala drugi letnik poklicne šole in opravila pomočniški izpit. Tam je delovala pri dramski sekciji Slovenskega društva in v Društvu grafičarjev. Preko očeta, ki je nadaljeval s protifašističnim delovanjem in so ga ustaši zato 1944 v Zagrebu obesili, je navezala prve stike s komunisti.

Ob okupaciji je zbežala k materi v Ljubljano in že 1941 začela delati v odboru OF na Trnovem. Konec maja 1942 so jo Italijani osumili, da je likvidirala italijanskega visokega oficirja, ker so jo na dan usmrtitve videli v njegovi družbi. V resnici pa ga je pripeljala na mesto, kjer ga je čakala zaseda Narodne zaščite. Ker ji je grozila aretacija, je iz Ljubljane odšla v partizane. Vključila se je v 1. četo 1. bataljona Dolomitskega odreda. V Dolomitih je bila pomočnica mitraljezca, nato politdelegatka v 3. četi 3. bataljona, pomočnica komisarja čete in komisarka bataljona.

Med prvimi večjimi akcijami, v katerih je sodelovala, je bil napad pripadnikov Narodne zaščite iz Gabrja na italijansko enoto maja 1942, v kateri so partizani zajeli komandanta enote. Nekaj akcij so izvedli tudi na nemškem okupacijskem območju. Sodelovala je v znani akciji, v kateri so partizani konec junija 1942 na Verdu zaustavili vlak, ki je peljal internirance v koncentracijsko taborišče Gonars. Osvobojenih je bilo več kot tristo jetnikov, večina jih je odšla domov, nekateri, zlasti mlajši, so ostali v partizanih. Udeležila se je vrste bojev (Polhov Gradec, Dobrova pri Ljubljani, Toško čelo, Sv. Jošt, Log pri Ljubljani, Topol pri Novi vasi, Bloška planota itd.).

Spomladi 1943 je odšla na Dolenjsko v Šercerjevo brigado. Večkrat je bila ranjena, najhuje med nemško ofenzivo jeseni 1943, zato ni mogla z brigado, ki je v sklopu 14. divizije v začetku januarja 1944 odšla na Štajersko. Tedaj je postala sekretarka in politkomisarka partizanske bolnišnice na Planini, februarja 1944 je bila na enomesečnem tečaju za obveščevalce. Nato je bila obveščevalka v 15. diviziji in do konca vojne pomočnica šefa obveščevalnega centra 7. korpusa, ki ga je vodil Milan Pišlar. Konec vojne je dočakala v Trstu, kamor je prišla v zadnjem tednu aprila 1945. Bila je pri Komandi mesta Trst in je sodelovala v vstaji. Po koncu druge svetovne vojne je delala pri OZNI in nato vse do upokojitve 1963 opravljala naloge v upravi državne varnosti ministrstva za notranje zadeve.

1953 je bila proglašena za narodno herojinjo.

Družina Andreana, komisarka bataljona in pomočnica šefa obveščevalnega centra v VII. korpusu, r. 6. jan. 1920 v Trstu (op. ur.: 26. jan. 1920 v Zabrežcu (Moccò), Italija). Oče Gabrijel, krojač, ki so ga ustaši 26. sept. 1944 obesili v Zgbu. 3 razr. it. osn. š. je obiskovala v Borštu. Oče je kot antifašist 1929 emigriral v Jslo, naslednje leto še žena s štirimi nebogljenimi otroki. V Lj. je D. končala osn. š., 2 razr. mešč. š. in 1 razr. poklicne, nato se je pri očetu izučila za šiviljo. 1936 se je družina preselila na Sušak, a konec istega leta v Zgb v predmestje Kustošija. Tu je D. obiskovala 2. letnik poklicne š. in opravila pomočniški izpit. V Lj. se je vključila v Sokol, bila aktivna pri pevskem zboru in dramskem odseku emigrantskega društva Tabor, v Zgbu pa pri dramski sekciji Slovenskega društva ter v Društvu grafičarjev. V očetovi delavnici je navezala prve stike s komunisti. Ob okupaciji je zbežala v Lj. k materi in se v začetku 1942 povezala z aktivisti OF. Obiskovala tečaj za bolničarke in se jim. 1942 pridružila 1. četi 1. bataljona Dolomitskega odreda. Tu je bila najprej pomočnik mitraljezca, nato politdelegatka v 3. četi 3. bat., pomočnik komisarja čete, nato komisarka bataljona in končno pomočnica šefa obveščevalnega centra VII. korpusa. Udeležila se je dolge vrste bojev (Polhov gradec, Dobrova pri Lj., Toško čelo, Sv. Jošt, Log pri Lj., Topol pri Novi vasi, Bloška planota itd.), bila petkrat težko ranjena, vse v letih 1942 in 1943. Jan. 1944 je postala sekretar in politkomisar partizanske bolnišnice na Planini, febr. 1944 bila na enomesečnem tečaju za obveščevalce in kasneje delala v 15. div. Od aprila 1944 pri OZNA. Po vojni je ostala v UDB za Slovenijo vse do upokojitve (1964), ko je postala delavka v družbenopolitičnih organizacijah. Je rezervni kapetan 1. klase in član sveta SRS. Za narodnega heroja je bila proglašena 1953. Ilegalno ime Olga, znana kot »Šercerjeva Olga«. V 3. knj. Spomini na partizanska leta je objavila svoje spomine pod naslovom Po naši zemlji (Lj. 1949, 197–213 ter v ponatisu v 1. knj., Lj. 1974, obakrat s sl.).

Prim.: Spomini na partizanska leta, knj. 3, 1948, 197; isto, ponatis, knj. 1, 193; Borec 1953, 324 s sl.; Narodni heroji Jugoslavije, knj. 1, Bgd 1975, 190–1 s sl.

Brj.