Novi Slovenski biografski leksikon
DROLC, Štefka (rojstno ime Ana Štefanija Drolc), igralka, gledališka pedagoginja (r. 22. 12. 1923, Ponikva; u. 25. 6. 2018, Ljubljana). Oče Ivan Drolc, mati Štefanija Drolc, r. Lisjak.
Poročena je bila dvakrat, z Jožetom Babičem, režiserjem, in Miho Balohom, igralcem, hči Lucija Drolc, igralka.
Otroška leta je preživela v Šentjurju pri Celju, v Guštanju (Ravne na Koroškem) je obiskovala osnovno šolo, nato klasično gimnazijo v Mariboru, a je šolanje prekinila druga svetovna vojna. Nastopala je že kot dijakinja. Med vojno je delovala kot aktivistka OF. Po vojni je postala članica mariborskega gledališkega ansambla (1946/47) in se pod mentorskim vodstvom režiserja Frana Žižka seznanjala z metodo Stanislavskega. 1947 je opravila avdicijo za vlogo Tildice v prvem slovenskem celovečernem filmu Na svoji zemlji (1948) in bila 1947 zaposlena pri Triglav filmu. 1948 je odšla v Trst, kjer je delovala do 1959, ko je odšla v Ljubljano, kjer je bila 1960–90 zaposlena v Drami. Ob tem je vrsto vidnih vlog ustvarila v Eksperimentalnem gledališču Ljubljana in na Odru 57. Z začetkom študijskega leta 1982/83 je prevzela poučevanje umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, kjer je bila 1983–85 tretjinsko zaposlena, sprva kot izredna profesorica, od 1984 kot redna profesorica za umetniško besedo. Po upokojitvi v SNG Drama (1990) je 1992–95 na AGRFT honorarno poučevala dramsko igro. V sedemdesetih letih 20. stoletja je oblikovala vidne vloge v celovečernih filmih, med njimi Francko (Na klancu, 1971). V devetdesetih letih 20. stoletja je veliko sodelovala s Koreodramo Ljubljana ter gostovala v dramskih gledališčih in gledaliških skupinah po vsej Sloveniji. Igrala je v televizijskih igrah in nadaljevankah ter sodelovala z igranim programom Radia Ljubljana.
V prvih povojnih letih je v Drama SNG Maribor pretežno nastopala v igrah ruskih klasičnih in sodobnih avtorjev, v katerih je oblikovala like mladih, občutljivih, ranljivih in nežnih deklet, med njimi Dunjaško v komediji Nikolaja V. Gogolja Ženitev (1946), značajsko zahtevnejšo vlogo Aksjuše v komediji Gozd (1947), od mariborskega občinstva pa se je poslovila z vlogo Marianne v Molièrovem Skopuhu (1947). Sledilo je plodno gledališko desetletje v tedanjem Slovenskem narodnem gledališču za STO (po 1955 Slovensko narodno gledališče v Trstu, danes SSG Trst), ki je imelo že v prvih povojnih letih vsebinsko in estetsko naprednejši repertoar. Tržaškemu občinstvu se je predstavila v vlogi drzne, v mladeniča preoblečene Viole v komediji Kar hočete (1948). Vnovič se je srečala s komedijo Ženitev (1948), tokrat v zahtevnejši vlogi snubljene neveste Agatje Tihonove. O njeni Aleksandri v tedaj zelo priljubljeni igri Kobilice (1950) beremo, da jo je interpretirala igralka, ki jo odlikuje mirnost in naravnost igre, ki ne pozna pretiravanja. V igri Georgea B. Shawa Obrt gospe Warenove (1951) je izvirno zgradila lik mlade Vivie; vlogo, ki igralki omogoča karakterni razvoj, je gradila zelo razumsko, z zadržanostjo v čustvih, a je oblikovala človeško topel in prikupen lik. Psihološko zelo zapleten, zahteven lik mlade dedinje Catherine Sloper v Dedinji (1952) je oblikovala z izrednim posluhom za psihološko niansiranje in dokazala, da je rojena karakterna igralka, ki se zna z občutljivim in razumnim srcem vživeti v vlogo ter se zliti z njo. Juliji v drami Romeo in Julija (1952) je vdihnila bogato notranje življenje, bila je kakor od znotraj razžarjena od velike, a zadržane napetosti. Iz kritičnih poročil o prvih vlogah Štefke Drolc na tržaškem odru je moč razbrati, da je zgodaj razvila bistvene kvalitete svoje igre: naravna in prepričljiva, čustveno bogato razplastena in hkrati razumsko nadzorovana, dovršena v govorni interpretaciji. Kot šestnajstletna Ljudmila v igri Vasa Železnova (1953) je po nizu dekliških vlog, ki so sledile Juliji, pokazala povsem nov igralski obraz – lik nežne, rahlo slaboumne deklice je izrisala iz drobnih, do potankosti izdelanih detajlov in znova dokazala, da je prepričljivo močna igralka v velikim igralskim razponom. Zahtevna igralska naloga jo je čakala v dveh komornih uprizoritvah: kot Ona (Agnes) v uspešnici Sopotnika (1955) je rasla iz mlade simpatične neveste prek mlade matere in mlade dame do razočaranja in slovesa od mladosti vse do starčevskih let. Sledila je vloga Gige v igri Brez tretjega (1956), ki je bila uprizorjena v t. i. gledališču v krogu; prilagojena mizanscena in bližina publike sta narekovali specifično telesno in govorno interpretacijo. Njena Maša v drami Utva (1957) ni bila zgrajena kot vsota številnih detajlov v mozaiku zaokroženega dejanja ali dramske zgodbe, bila je ena sama organska celota, sugestivno interpretiran in v vseh pogledih enovit lik. Sledilo je prvo srečanje z eksperimentalnim gledališčem – vloga Temple Drake v Rekvijemu za vlačugo (1958); ustvarila je čudovito reliefno in mojstrsko grajeno Temple, od ponosne, cinične in živčne dame do revne, zlomljene kreature, ki se šele prav zave svoje človeške funkcije, svojega pravega bistva. Veliko, naporno vlogo je obvladala suvereno: igrala je s čuti, z živci, z večjo ali manjšo psihofizično razdraženostjo, vznemirjenostjo, telesnim odporom, napadalnostjo in telesno onemoglostjo, s telesnimi, ne moralno sentimentalnimi reakcijami ženske duševnosti, igrala je pravo vitalno žensko. Na tržaškem odru pa je sledila epizodna vloga Katerine Ivanovne v drami Zločin in kazen (1958), nova stvaritev v nizu sugestivnih upodobitev t. i. problemskih in karakteroloških dramskih postav; Štefka Drolc je lik skrajne tragičnosti in grozote podala z veliko igralsko kulturo ter za stvaritev 1959 prejela prvo javno priznanje, nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije.
Ob koncu sezone 1959/60 je odigrala prvo vlogo v ljubljanski Drami, lady Torrance v drami Orfej se spušča. Že v naslednji sezoni je nastopila v Antigoni Dominika Smoleta; zahtevno vlogo Ismene, ki sprva podlega moralni moči Antigone, a z razvojem drame zavrača njeno mučeništvo, nazadnje pa v njej prevlada radoživa narava, je oblikovala pretresljivo in umetniško zrelo, z izrazitim smislom za oblikovanje kompleksnih človeških usod. Sodelovanje z eksperimentalnimi gledališči je nadaljevala na Odru 57, kjer je nastopila v treh krstnih uprizoritvah nove slovenske dramatike, igralsko najmočnejšo stvaritev pa je izoblikovala 1963 v Kaznjencih Petra Božiča, kjer je z vlogo Plesalke ustvarila dognan simbol življenja, umazanega in lepega obenem. Za vloge dr. von Zahndove (Fiziki), Kesonije v Kaliguli (1963) in Plesalke je 1964 prejela Prešernovo nagrado. Nagradi je sledila nekajmesečna štipendija v Parizu.
V Eksperimentalnem gledališču Ljubljana se je kot Winnie v O, lepi dnevi (1964) prvikrat srečala z dramatiko Samuela Becketta. V drami, ki je praktično en sam monolog, so v igri Štefke Drolc zazveneli novi toni, trdi, čudaško odsotni, daljni, narejeno fini ali pa celo prostaški, skladno z Beckettovo dramaturgijo pa je igralki uspel tudi premik od identifikacije z vlogo k odtujitvi. Na odru ljubljanske Drame je interpretirala Medejo v istoimenski Evripidovi drami (1964), nelahko igralsko nalogo, za katero po sodbi kritike ni našla ustrezne notranje motivacije, je opravila studiozno in zbrano, a ne do kraja prepričevalno. Močnejša je bila njena interpretacija Marije v krstni uprizoritvi igre Delavnica oblakov (1967): lik je vodila z antično plemenitostjo in ustvarila kristalno čisto podobo ženske, ki ljubi in trpi, večjih razsežnosti ji življenje ni naklonilo. Sledila je nova velika vloga, Klitaimnestra v Ajshilovi drami Oresteia (1968). Tokrat je bilo v njenem liku vse: strah, laž, zvijačnost, krvava odločnost – in vse brez deklamacij, v pristnih izbruhih strasti, polni moči in življenjske obsedenosti; resnično mogočen lik. Novo srečanje s sodobno slovensko dramatiko je bila vloga Tanje v Legendi o svetem Che (1969): na zunaj trdo, revoluciji predano in izostreno žensko, ki mora svojo ženskost podrejati pragmatičnim ciljem revolucije, je Štefka Drolc oblikovala notranje intenzivno, ustrezno priostreno in z zadržano fineso. Sledila je vloga Marije Antoinette v krstni uprizoritvi drame Ivana Mraka Mirabeau (1970), v kateri je s čisto dikcijo, plemenito držo in notranjim védenjem o dogodkih edina resnično živela v območju tragičnega. Melito v drami Miroslava Krleže Leda (1971) je gradila v loku od racionalnega pristajanja na udobno, čeprav votlo življenje prek poskusa odrešitve v ljubezni do končne resignacije, pri čemer so bile vse postaje v tem loku jasne in prepričljive. 1971 je odigrala novo veliko filmsko vlogo; s Francko v filmu Na klancu (1971) je ustvarila iz samih podrobnosti čvrsto izklesan cankarjanski monument in prejela nagrado na Niških filmskih srečanjih. V času, ko so v ljubljanski Drami večinoma režirali režiserji iz tujine, ni oblikovala vidnejših vlog, zato pa je bila igralsko toliko bolj razkošna njena interpretacija Lidije Vasiljevne v Staromodni komediji (1977). Lik, ki nenehoma oscilira med veseljaštvom nekdanje komedijantke in samoto ostarele ženske, je oblikovala v neprenehnem krhkem iskanju odrešujočega človeškega stika. Za vlogo je prejela nagrado sklada Staneta Severja (1977). Jessica Tilehouse v igri Morje (1979) je bila spet docela nova figura; izoblikovala je ganljiv lik malomeščanske trape in zarjavele device z vsemi primesmi omejenosti, hudobije, suženjske odvisnosti in histerije. Izjemna je bila njena interpretacija Neže v krstni uprizoritvi drame Voranc (1980): bila je krhka, lirična v izrekanju sanj, žalostna, obupana, a tudi nevarna; monumentalen lik slovenske kmečke matere, utelešenje tragične usode v krutem času vojne. Za vlogo Jessice v Morju in Neže v Vorancu je prejela Župančičevo nagrado (1980), za slednjo tudi Borštnikovo nagrado (1980). Izvirna je bila njena Lojzka v Hlapcih (1980), odigrana s srhljivim polaščevalskim mirom in resignacijo, a tudi z neubranljivim temnim poželenjem starejše ženske. V krstni uprizoritvi Mlade Brede Daneta Zajca (1981) je Kraljico Osoj oblikovala z razkošnim moduliranjem glasu, zdaj kristalno zvenečim, zdaj zamolklo temnim, bila je ostra, mrzla in rezka v ukazih in zahtevah, pa strastna, usodnostna, ko je izrekala videnja prihodnjih časov, a tudi krhka in ranjena v materinskih tožbah, ob tem pa vseskozi mogočna kraljica, ki vsakogar in vse oklepa v temni ris svoje zlovešče gospodovalnosti. Z izjemno govorno kulturo ter oblikovno in vsebinsko dognano interpretacijo pesniške besede je obogatila odrsko izvedbo poezije Edvarda Kocbeka Tišina osmega jutra (1982). 1982 in 1983 se je dvakrat kot gostja pridružila ansamblu SSG Trst. V Lorcovi Krvavi svatbi (1982) je lik Matere izklesala v mogočno figuro polnokrvne ženske, ki v sebi nosi prvobitno silovitost, čustvenost in trdo matriarhalnost. Njen doktor znanosti Medak v krstni uprizoritvi igre Vojaška skrivnost (1983) je bil čisto nov komičen dosežek v opusu velike igralke, igra polna duhovito ironičnih vložkov in sveže, nenavadno učinkovite komike. Novo sijajno vlogo je – spet kot gostja, tokrat v Primorskem dramskem gledališču – odigrala kot Ana v igri Po vseh višavah je mir (1984). Z Ranjevsko v Češnjevem vrtu (1986) je prekipevajoča od čustev in občutij, ki jo vračajo v kraj srečne mladosti, in hkrati strahotno razbolena ob spoznanju, da se je prav tu začela njena življenjska tragedija, je njena Ranjevska sprva utripala v silovitem precepu teh protislovnih čustev. V nadaljevanju igre je igrala z vsem telesom, s širokimi, za njeno subtilno igro nenavadnimi kretnjami; potem pa se je njeno izpovedovanje bolečine vse bolj zapiralo, se selilo v notranje jedro in bolečino, ki se je na koncu stisnila v silovit notranji krč. Vlogo Gospe Prestopil v Dogodku v mestu Gogi (1986) je odigrala v soigri z Brankom Šturbejem (Teobald); bila sta neločljivo zavezana drug drugemu, kakor da sta v neubranljivem spolnem poželenju z obupom in nevrotičnim užitkom prepletena mati in sin. V Zajčevi Medeji (1990) sta z Majdo Potokar oblikovali imeniten igralski par postaranih in pootročenih Peliasovih hčera; bili sta porogljivi in hkrati preplašeni prebivalki sveta, ki je izvotlil Medejino in Jazonovo usodo. V krstni uprizoritvi Antigone (1993) Dušana Jovanovića je v dvojni vlogi skrivnostne, demonične Sfinge in vsevedne, s sarkazmom in bolečino prežete Starke uprizorila neponovljiv ritual strašnega védenja in tragične izkušnje. V drami Dom Bernarde Alba (1994) je središčno vlogo Bernarde Alba odigrala z izjemno igralsko energijo, redkobesedna, a mogočna, poražena, a neukrotljiva v svojem fanatičnem poslanstvu matere, ki brani čast družine in čistost hčera. Petdesetletnico umetniškega ustvarjanja je obeležila z vlogo A v igri Tri visoke ženske (1996): bila je blaga, z vsem pomirjena in hkrati na poseben način čutna, ko je izrisala končne poteze trojnemu ženskemu portretu. Vlogo visoke stare dame je izrisala z izvirno, drobno poantirano psihološko igro in s primerno ironično obarvanimi značajskimi potezami. V veliki uprizoritvi Idiota Mileta Koruna (1999) je oblikovala razposajeno Lizaveto Jepančino, z vlogo Mag Flogan v Lepotni kraljici Leenana (1999) pa intriganten lik sebične in nazadnjaške matere. 2009 je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, življenjski jubilej pa je obeležila z vlogo Winnie v Beckettovi igri O, krasni dnevi (2003).
Ni mogoče spregledati umetniških dosežkov, ki jih je od konca osemdesetih let 20. stoletja ustvarjala v Koreodrami Ljubljana. Njena prva vloga v tem gledališču, utemeljenem v ekspresivni igri in na igralčevem fizičnem izrazu, je bila Madame de Saint-Ange v de Sadovem delu Filozofija v budoarju ali Nemoralni vzgojitelj (1989). V mariborskem gledališču je nastopila kot Sofija Kott v igri Kri in košute (1990): bivšo primadono je igrala skozi srhljivo izzvana, strastno izpovedana in mojstrsko obvladana ekstremna psihofizična stanja. Madeleine v igri Savannah Bay (1990) je interpretirala na meji hromeče bolečine in silne čutne vznemirjenosti. Kot Afra v Dogodku v mestu Gogi (1991) je bila dominantna, z zakrknjenim sovraštvom in gospodovalnostjo zaznamovana figura. Kot Hudičevka (preobražena podoba Luciferja-Točaja) v Žabah Gregorja Strniše (1993) je obvladovala prizorišče z mačjo priliznjenostjo in pojočo zapeljivostjo, ki jo je nekajkrat presekala z osorno gospodovalnostjo in neprizivnostjo. V vlogi Služkinje v Inštrukciji (1997) je pokazala figuro nepremagljive Ženske, edine, ki se je upala postaviti po robu Profesorjevemu besu. V projektu Damirja Zlatarja Freya Beckett (1998) se je ponovno srečala z vlogo Winnie (O, krasni dnevi) in našla avtentičen beckettovski pogled: nemi izraz obraza brez grimase oziroma z notranjim gibanjem, ki ga vodijo oči; maska, ki nikdar ne nakaže niti besede, vendar vzbuja nenavadno željo po govorjenju, opisovanju. Prejela je vrsto nagrad in priznanj: nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (1959), dvakrat Prešernovo nagrado (1964 in 2009), listino niškega festivala (1971), nagrado Sklada Staneta Severja (1977), srebrno areno na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Puli (1979), Župančičevo nagrado (1980), Borštnikovo nagrado (1980, 1982, 1997), Borštnikovo diplomo za najbolj dognan odrski jezik (1982), Borštnikov prstan (1983), Srebrni častni znak svobode RS (1997). 2013 ji je Mestna občina Ljubljana podelila naziv častna meščanka, 2014 pa ji je Društvo slovenskih režiserjev podelilo nagrado bert (za življenjsko delo na področju filmske igre).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine