Drekonja, Ciril (1896–1944)

DREKONJA, Ciril (psevdonimi Cirillo Drekonja, Ciril Ivanov, Cirillo Ivanov), pisatelj, pedagog, zbiratelj narodnega blaga (r. 2. 7. 1896, Temljine; u. 31. 1. 1944, Ljubljana, Šentvid, pokopan v Begunjah). Oče Ivan Drekonja, bajtar, mati Marija Drekonja, r. Čufar. Vnuka Metod Dragonja, politik, gospodarstvenik, in Ciril Dragonja, bančnik.

Osnovno šolo je obiskoval v Podmelcu (1905–11), učiteljsko pripravnico v Tolminu (1911–12), učiteljišče v Gorici (1912–15). Maturo je opravil 1916 pred posebno goriško izpraševalno komisijo v Ljubljani. Strokovni izpit je opravil 1920 na učiteljišču v Tolminu.

V vojsko je bil vpoklican junija 1916, še istega leta je bil zaprt na Ljubljanskem gradu. Nato so ga začasno oprostili vojaščine in je z vmesno prekinitvijo od maja do novembra 1918, ko so ga spet vpoklicali, poučeval na Pečinah (1917–19), Slapu (pri Vipavi, 1919), Šentviški Gori, Slapu ob Idrijci in v potovalni šoli na Pečinah (1919–27). Kot zavednega slovenskega učitelja so ga prestavili v Demonte v notranjost Italije. Po nekaj mesecih se je vrnil domov, kjer se je posvečal narodnoobrambnemu delu. Spodbujal je starše, da so otroke doma učili slovenskega jezika, in jim skrivaj nosil učbenike iz Ljubljane. Bil je marksistično opredeljen, na Šentviški Gori je vodil Bralno društvo, v protifašističnem delovanju je tesno sodeloval z rojakom Zorkom Jelinčičem, s katerim sta mdr. načrtovala ilegalni tridnevni politično-prosvetni tečaj za učitelje. Zaradi tega je moral konec 1929 skupaj z družino emigrirati v Jugoslavijo. Poučeval je v Kobilju (1929–30), Turnišču (1930–37), Jarenini (1937–38) in Pobrežju (1938), bil okrajni šolski nadzornik v Kamniku (1939–41). Po nemški okupaciji je pustil učiteljsko službo in se zaposlil v tovarni usnja v Kamniku. Maja 1941 je bil aretiran in po šestih mesecih izpuščen. Decembra 1943 so ga Nemci ponovno aretirali, prepeljali v Šentvid in ga januarja 1944 skupaj s skupino drugih talcev ustrelili.

Literarno se je začel udejstvovati že kot dijak, ko je s sošolci izdajal literarno glasilo Refleksi. V socialistično usmerjeni tržaški leposlovni in poljudnoznanstveni reviji Njiva je objavil svojo prvo tiskano pesem Ljubici (1919). S poezijo in prozo je sodeloval še v Koledarju Goriške matice, zbornikih Luč in Kresnice, revijah Mladika, Novi rod, Naš glas, Naš rod, Vrtec, Roditeljski list, Mladi Prekmurec ter Biblioteki za pouk in zabavo. V knjižni izdaji je izšla njegova povest Dolg (1931). Pri njem je poleg kmetstva poudarjena domovinska ideja, naslanja se na domačo pokrajino in njene probleme. Njegova navezanost na Baško grapo in domačijo se kaže v vseh objavljenih povestih, pa tudi v nedokončanih delih, delih iz zapuščine in pesmih. Izpostavljen je ljubezenski motiv, ki pa je potisnjen v okvire vaške morale. Nobenega problema ne zaostri do radikalnosti, zato pri njem ni zaslediti fatalizma, pretirane revolucionarnosti ali protimeščanskosti.

Drekonja se je pod vplivom Jožefa Kende posvečal tudi zbiranju narodnega blaga. Iz Kendove zapuščine je uredil in objavil zbirko rekov Recila, reki, resnice in modrosti s Tolminskega (1931) in poskrbel za objavo Tolminskih narodnih pravljic (1932). Tudi to delo v pretežni meri temelji na gradivu, ki ga zbral Kenda. Dodane so pravljice, ki sta jih zbrala Andrej Šavli in Drekonja.

S pedagoškimi članki je sodeloval zlasti v Učiteljskem listu, ki ga je 1920–26 izdajala Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu, pa tudi v Roditeljskem listu, ki je pred vojno izhajal v Mariboru. Pisal je o poučevanju maternega jezika v prvih razredih osnovne šole in začetnici, mladinskem listu, šolski zadrugi, šolski občini, umetniški vzgoji v šoli, učiteljskih knjižnicah in izobraževanju učiteljstva. Zavzemal se je za delovno šolo. Blizu mu je bilo gibanje, ki je želelo reformirati šolo z uveljavitvijo načela, da je delo hkrati didaktična osnova in pogoj za aktivni pouk. Pisal je o umrlih učiteljih Jožefu Fonu, Janku Grželju in Jožefu Kendi (o njem v Koledarju Goriške matice) ter omenjal Ivana Cankarja in njegova dela za otroke. Poročal je o delovanju Tolminskega učiteljskega društva, njegovih zborovanjih, sejah in učiteljskih konferencah. Svoje poglede na družinsko vzgojo je zbral v knjigi Pod domačim krovom (1930).

Za zasluge na prosvetnem področju je bil odlikovan z redom Sv. Save. Na Temljinah so mu 1954 postavili kamnito spominsko mizo.

Drekonja Ciril, pisatelj in folklorist, pedagoški pisatelj, roj. 2. jul. 1896 na Temljinah pri Podmelcu, ustreljen kot talec v Šentvidu pri Ljubljani 31. jan. 1944. Oče Ivan je bil bajtar, mati Marija roj. Čufar. Sedem otrok je v družini umrlo še pred Cirilovim rojstvom. Osn. š. je obiskoval v Podmelcu (1905–11), učiteljsko pripravnico v Tolminu (1911–12), učit. v Gor. (1912–15). Maturiral pa je šele v Lj. 11. jul. 1916. Oproščen začasno vojaške službe je učiteljeval na Pečinah (1917–18), a moral kasneje pod orožje. Po vojni je učiteljeval na Slapu pri Vipavi (1919), zatem skoraj deset let na Šentviški gori, Pečinah in Slapu ob Idriji. 1928 so ga it. oblasti prestavile v Demonte (Piemont), toda že 1929 je pobegnil v Jslo. Tu je učiteljeval v krajih: Kobilje (1929–30), Turnišče pri Ptuju (1930–37), Jarenina pri Mariboru (1937), Pobrežje pri Mariboru (1938–39), kjer je bil okrajni š. nadzornik. Nemci so ga takoj po zasedbi Gorenjske zaprli in vlačili po ječah v Kamniku, Kranju, Begunjah, Celovcu, nakar so ga po šestih mesecih mučenja izpustili. Delo je našel v neki tovarni usnja. Medtem ko se je pripravljal, da bi s sinom, ki so ga Nemci vtaknili v redno vojsko, pobegnil k partizanom, ga je gestapo 7. dec. 1943 aretiral, mučil na Jesenicah in Begunjah, odpeljal v Mauthausen, od koder so ga v skupini 25 talcev pripeljali v Šentvid pri Lj. in tam ustrelili. D. je bil že od rojstva šibke narave. V š. so ga starši poslali na nasvet učitelja Josipa Kende, vendar brez vsakih sredstev za vzdrževanje. Tako je moral v Tolminu bivati na stopnišču v podstrešju. Ves čas učiteljišča se je vzdrževal sam z inštrukcijami. Zaradi marljivega študija in pomanjkanja hrane ter prenaprezanja pri delu z inštrukcijami je bil vedno slabega zdravja, droban in nežen. Literarno je D. začel delovati na učiteljišču, ko je objavljal v listu, ki so ga izdajali dijaki. Prva tiskana pesem pa je izšla v trž. Njivi (1919, Ljubici). Seveda je sodeloval kasneje v vrsti revij in zbornikov, tako: pri M (1921), KolGM {1921, 1929), NG (1927–1928), Novi rod (1925–1926). Kresnice (1928–1929), NR (1929–1930,) Mladi Prekmurec (1940), V (1938–1940) ter v Biblioteki za pouk in zabavo in Zborniku Luč. Strokovno pedagoško gradivo pa je tiskal v UL (1920–25), Roditeljski list (1939). Za življenja mu je uspelo izdati v samostojni izdaji povest čuvaj Suta, Trst 1930 (BZPZ 9, 3–29), povest Dolg, Trst 1931 (Književna družina Luč), povest Beg iz življenja, Trst 1936 (BZPZ 19, 3–37), po vojni pa je iz rokopisne ostaline izšla povest Listi bele marjetice, Koper 1956 (napovedana že v KolGM 1934, 118), ki jo je avtor spočetka naslovil Na vasi. Takoj po vojni pa je izšel še en odlomek iz rokopisnega dela (Grivar razmišlja), medtem ko je ostalo v zapuščini več del (Rozalka, Prilogarjevi, življenje nad grobovi, Grapa). Snov za svoja dela je D. zajemal iz domačega okolja Baške grape in bližnje okolice domače vasi. V njih se zrcalijo težke socialnoekonomske razmere na vasi, čas prve svetovne vojne, deloma tudi nove politične razmere po njej (it. okupacija). Ker je v njih skoraj vedno v ospredju ljubezenska motivika, je v njih tudi vpogled na nravstvene razmere vasi, ki se večkrat ne sklada s tradicionalnim v takratni slov. kmečki povesti (primerjaj Drekonjeva pisma F. Bevku cit. v prim.). Jezik in zgradba povesti sta realistična, tu in tam je čutiti Bevkovo literarno prisotnost, tudi v obravnavanju motivike sta se nekajkrat srečala. V povesti je tudi nekaj folklornih elementov (leksika in vsebina), kar je značilno za D., ki je bil tudi nabiralec narodnega blaga. Na tem polju gre D. velika zasluga, da je poleg starejšega Kende, ki mu je bil vzornik, in Ivana Šavlija nabral večje število narodnih pravljic s Tolminskega in jih izdal v knjigi Tolminske narodne pravljice, Trst 1932. Knjigi je napisal uvod, jo uredil, ji dodal Kendove in Šav–lijeve tekste. Prav tako je poskrbel za objavo enega dela Recil, rekov, resnic in modrosti s Tolminskega (Trst 1931, v 7. zvezku poljudnoznanstvenega zbornika Luč). Svoje in tuje pedagoške izkušnje je podal v knjigi Pod domačim krovom, Gor. 1930. Nekatera njegova dela so prišla v nekatere izbore in antologije, tako v Reči na delu 1941–1945, zbornik I, Bgd 1961 (odlomek iz Listov bele marjetice), Iz krvi rdeče (Lj. 1961,128–37), njegov zapis tolminske narodne pravljice Železni prstan prišel v Bolharjev izbor Slovenske narodne pravljice, Lj. 1964¹ (1972⁶). V nekaterih delih, ki so izšla pred vojno, se je moral delno podpisati s psevdonimom (C[iril] Ivanov), enkrat pa z it. obliko imena (Cirillo).

Prim.: UL 1920, 8, 3; 1921, 9, 2/3; 1922, 19/20, 154–5, 170; KolGM 1934, 118; NL 1930, 37, 7; A. Savli: C. D, KolGZ 1946, 59–61 s sl.; isti, Razgl 1947, 1, 26–30; isti, CD., LdTd 1947, 51, 8; isti, Dva, ki sta že tedaj verovala v našo svobodo, Tov 1953, 1077 s sl.; [Ludvik Zorzut] 1. z.: Odkritje spomenika v Temljinah na Tolminskem, PrimN 1954, 23; isti, Slavje na Temljinah, PrimN 1954, 24, 4; [Andrej] Š[avli]: Počastili so dva zaslužna moža, LdP 1954, 136, 10; Ravbar, 47 s sl.; TolmZb 1956, 116; [Krista Hafner] A. B.: CD., KolMD 1956, 135–6 s sl.; France Bevk, Primorski pisatelji med obema voj nama, Vestnik (Koper) 1957, 7/8, 2; [Marijan Bre– celjl N. J.: Obrobni zapisek o primorski založbi »Lipi«, PrimN 1957, 42, 6; isti, Primorska založba »Lipa« stopa v sedmo leto delovanja, PrimN 1957, 15, 6; Stanko Janežič, Zgodovina slovenske knji ževnosti, 2. pregled, izd.; Listi krizanteme na gro bu. C. D.: Listi bele marjetice, Večer 1957, 84, 3; Oživljanje pozabljenega C. D., LdP, 80, 6; [Slavko Sušnik] –ik: Izšla je pred 23. leti napovedana knjiga, SlovJ 1957, 15, 5; France Bevk, Mrak za rešetkami, Koper 1958, 110, 121; [Milko Matičetov] M. Mov, D. C, EJ 3, 87; Reči na delu, 76 pi– saca, I, Bgd 1961, 285–297 s sl.; Z[orko] Jelinčič, C. D. in njegovo podzemno delo proti fašizmu, PDk 1962, 24, 3; M. B., Koprive na pisateljevem spomeniku, PrimN 1964, 23, 8; Lino Legiša, V ekspresionizem in novi realizem, Lj. 1969, 193, 410 s sl. (ZSS VI.); Viktor Smolej, Slovstvo v letih vojne 1941–45, Lj. 1971, 30–1, (ZSS VIL); Pogačnik, 15; S[tane] Suhadolnik, DC, LPJ I, 692–2 s sl.; MSE I, 393; Marijan Brecelj, Življenje in delo C. D., TolmZb 2, 1975 s sl. in popolno bibl.

Brj.