Dragutinović, Leon (1873–1917)

DRAGUTINOVIĆ, Leon (Lev Dragutinović, Lavoslav Dragutinović; Kohn), gledališki igralec in režiser, upravnik gledališča (r. 14. 8. 1873, Zagreb, Hrvaška; u. 7. 3. 1917, Osijek, Hrvaška). Žena Štefa Dragutinović, gledališka igralka.

Kot mladostnik je pobegnil od doma, saj oče trgovec ni bil naklonjen sinovi vnemi za gledališče, in pristopil k Lazićevi gledališki družini. 1895 je prvič nastopil v zagrebškem gledališču kot Pastir v igri Dubravci Ivana Gundulića. Istega leta je postal član gledališke skupine M. Pešića in do 1898 igral še v dveh potujočih gledaliških skupinah. 1898 je ustanovil lastno Hrvatsko dramatsko društvo, s katerim je nastopal po vsej Hrvaški, Bosni in Hercegovini ter tudi Srbiji in Črni gori z večinoma hrvaškimi dramskimi deli. Dragutinović je okoli sebe zbiral mlade, talentirane igralce. Zaradi prevelike konkurence je razpustil gledališko družino in 1901 odšel v Slovensko deželno gledališče v Ljubljani. Angažiral ga je intendant gledališča Fran Govekar. V Ljubljani je pridobil ugled temperamentnega, rutiniranega igralca z dobrim posluhom za karakterizacijo in fino realistično igro, pa tudi za komedijski nastop. Veljal je za igralca z ostrim profilom, večkrat so mu očitali, da je dal svojim vlogam preveč intrigantski značaj. Bil je Herod v igri Oscarja Wilda Saloma, Shylock v igri Williama Shakespearja Beneški trgovec, Krnec in Zlodej v delih Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi in Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Vlogi Shylocka in Heroda sodita med najzahtevnejše in hkrati med najbolje upodobljene like na ljubljanskem odru takratnega časa. Uspešen je bil še v vlogi vaškega rihtarja Zavrtnika v delu Frana Saleškega Finžgarja Divji lovec, ko je v sezoni 1908/09 gledališko kritiko popolnoma prepričal o svoji igralski veljavi. 1903–10 se je ukvarjal predvsem z režijo. Najprej je 1903 režiral Dobre prijatelje Victoriena Sardouja, kasneje pa dela klasičnega repertoarja (Jean-Baptiste Poquelin Molière: Namišljeni bolnik; Friedrich Schiller: Viljem Tell, Spletka in ljubezen; Johann Wolfgang Goethe: Faust), moderne drame (Henrik Ibsen: Nora; Gerhart Hauptmann: Rose Bernd; Ivan Sergejevič Turgenjev: Tuji kruh) ter dela slovenskih in hrvaških avtorjev (Fran Govekar: Predigra; Milan Begović: Gospa Walewska, Venus Vitrix). Režiral je tudi opere in operete, denimo Ivan Zajc: Nikola Šubić Zrinjski; Johann Strauss ml.: Netopir. 1910–14 je vodil slovensko gledališče v Trstu, kjer je režiral mnogovrsten dramski repertoar. Z dirigentom Mirkom Poličem je v Trstu uvedel tudi opero in opereto v slovenskem jeziku, režirajoč operna (Bedrich Smetana: Prodana nevesta; Viktor Parma: Ksenija; Carl Maria Weber: Čarostrelec) in operetna dela (Johann Strauss ml.: Cigan Baron; Jacques Offenbach: Lepa Helena). Od jeseni 1914 do smrti je bil ravnatelj Hrvaškega narodnega gledališča v Osijeku. Kot režiser se je vrnil k ljubljanskemu in tržaškemu obdobju, a ob tem režiral še več veseloiger in fars nemških ter francoskih avtorjev. Prevajal je tudi dramska besedila iz nemškega, francoskega in madžarskega jezika (Hermann Sudermann: Sreča v zatišju; Charles-Maurice Henneqiun: Na poročnem potovanju). Objavljal je gledališka in prozna besedila v slovenskem, hrvaškem in srbskem tisku: Edinost (1910–13), Glas naroda (1909–11), Slovenski narod (1908), Hrvatska (1908) in Beogradske novine (1908).

Dragutinović Lev, igralec, režiser in organizator, r. 14. avg. 1873 v Zgbu, u. 7. mar. 1917 v Osijeku. Na Slovensko je prišel 1901. Kot igralec, režiser in dramaturg zaposlen pri SDG v Lj. do 1910. Potem štiri leta vodil slov. gled. v Trstu, kjer je bil igralec in režiser. Režiral je slov. in tuja odrska dela. Njegov prispevek v Trstu pomeni premik od diletantskega igralstva in ustvarjanja na raven sodobne dramatike in zahtevnega igralstva. Po odhodu iz Trsta je bil ravnatelj gledališča v Osijeku.

Prim.: SGL I, 131; SDL I, 78; Obzor, Zgb 11. mar. 1917; Narodne novine, Zgb 10. mar. 1917.

Har.