Dominko, Fran (1903–1987)

DOMINKO, Fran (Fran Dominco, Franjo Dominko, Francesco Dominco), fizik, astronom (r. 26. 7. 1903, Vodnjan, Hrvaška; u. 22. 2. 1987, Ljubljana). Oče Fran Dominko, sodnik, deželni odbornik, mati Caterina Dominko, r. Bregato. Nečak Milogoj Dominko, slikar.

Rojen je bil v Vodnjanu (Hrvaška), kjer je oče služboval kot sodni adjunkt in kasneje sodnik. Mati je bila rojena v Nerezinah na Lošinju. Bil je najstarejši od petih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Komnu, kamor se je družina preselila 1906. Prva dva razreda gimnazije je obiskoval na slovenski gimnaziji v Gorici, preostale na Dunaju, kamor se je družina preselila ob odprtju soške fronte maja 1915. Maturiral je 1921 na italijanski gimnaziji v Gorici. Na univerzi v Bologni je študiral fiziko in 1929 doktoriral s tezo La variazione della resistenza dei conduttori ad alta frequenza variando il dielettrico (Sprememba upornosti visokofrekvenčnih prevodnikov ob spreminjanju dielektrika). Za doktorat je prejel zlato medaljo Augusta Righija (poimenovano po fiziku in pionirju na področju elektromagnetizma), ki jo je mesto Bologna podeljevalo za raziskave na področju eksperimentalnih znanosti. Po doktoratu se je vpisal še v četrti letnik študija matematike, vendar ga ni končal. Nato je tri leta delal kot asistent pri astronomskem inštitutu v Bologni. V tistem času je začel objavljati svoja dela v reviji Coelum.

Bil je zaveden Slovenec, že med študijem je bil več let predsednik slovenskega dijaškega društva Adrija v Gorici (1927–30). Ker se ni želel vpisati v fašistični sindikat, je ob zaostritvi političnih razmer v Italiji 1931 izgubil službo. Z ženo sta 1932 emigrirala v Jugoslavijo, kjer se je zaposlil na astronomskem observatoriju v Beogradu (AOB). 1933 je opravil še dopolnilni zrelostni izpit na gimnaziji v Mariboru, ko je prejel jugoslovansko državljanstvo. V Beogradu je 1934 postal astronomski observator, 1935–38 pa je bil asistent. Vodil je službo astronomskega časa in sodeloval pri astronomskih izračunih, denimo za potrebe mornarice. Objavljal je v znanstvenih revijah Astronomske efemeride, Nautični godišnjak in Godišnjak našeg neba. Bil je med ustanovitelji jugoslovanskega astronomskega društva in tudi sourednik poljudnoznanstvene revije Saturn (1935–1940). Po sporu z direktorjem observatorija Vojislavom Miškovićem je zapustil AOB in 1938–41 kot suplent na moški in ženski gimnaziji v Beogradu poučeval matematiko, fiziko in kemijo.

Oktobra 1941 ga je gestapo aretiral zaradi domnevne pomoči prijatelju, ki je imel ilegalno radijsko postajo. Do aprila 1942 je bil v koncentracijskem taborišču Banjica v Beogradu. Ko so ga izpustili, je bil več mesecev brezposeln, potem pa so mu ponovno dovolili poučevanje na gimnaziji. V tistem času se je povezal z antifašistično skupino primorskih in istrskih beguncev, ki je izvirala iz organizacije TIGR in se je po osvoboditvi Beograda oktobra 1944 priključila OF Srbije (Narodnooslobodilački front Srbije – NOF). Dominko je bil izvoljen za predsednika odbora, poskrbel naj bi za ustanovitev posebne bojne skupine slovenskih izgnancev za Sremsko fronto. Boril se je v 5. slovenskem bataljonu Krajiške divizije in nato z brigado Italia Prve proletarske divizije, s katero je ostal do konca vojne.

Po vojni je najprej poučeval kemijo na vojaškem vseučilišču, 1946 je bil imenovan za astronomskega observatorja in 1947 za znanstvenega sodelavca na AOB, kjer se je ukvarjal z astrofiziko. Ko so na Univerzi v Ljubljani ustanovili katedro za astronomijo, je Dominko na povabilo Antona Peterlina 1948 prišel v Ljubljano. Tam je bil imenovan za izrednega profesorja in predstojnika katedre, kar je ostal do upokojitve 1973. Na katedri je bila 1948 pod njegovim vodstvom ustanovljena astronomska knjižnica, za katero si je kot velik bibliofil posebej prizadeval. Predaval je splošno astronomijo, sferno astronomijo in uvod v astrofiziko. Imel je tudi posebna predavanja in seminarje za študente astronomije. Kot predavatelj je bil zelo cenjen, bil je pozoren do študentov, zanimal se je za njihove težave in jim po svojih zmožnostih skušal pomagati.

Dominko je bil 1950 pobudnik gradnje astronomske opazovalnice na eni od vzpetin v okolici Ljubljane. Na katedro za astronomijo so tedaj iz Beograda poslali nekaj še neuporabljenih astronomskih instrumentov, ki jih je Jugoslavija dobila kot vojno odškodnino za prvo svetovno vojno. Med primernimi lokacijami je bil prost le še Šišenski hrib, vendar je imela vojska z njim drugačne načrte; danes so tam postavljeni oddajniki. Nova priložnost se je pojavila 1953, ko je vojska zapustila objekte na Golovcu. Lokacija je bila primerna tako za astronomska opazovanja (Ljubljana je bila takrat še manjše in svetlobno manj onesnaženo mesto) kot tudi za seizmološko postajo, ki so jo prav tako želeli postaviti tam; do tedaj je bil 200-kilogramski horizontalni seizmograf, ki ga je 1926 kupil docent za meteorologijo Oskar Reya, postavljen v kleti zgradbe Univerze na Kongresnem trgu. Pod vodstvom gradbenega inženirja in ljubiteljskega astronoma Franca Vrhovnika se je 1954 začela adaptacija, ki je trajala do 1958. V času gradnje sta se Dominku pridružila matematičarka in astronomka Pavla Ranzinger ter geofizik in seizmolog Vladimir Ribarič. Do selitve na observatorij so imeli prostore v zgradbi univerze.

Skupina se je 1959 preselila na Golovec v nov Astronomsko-geofizikalni observatorij. Geofizikalni (seizmološki) sektor se je 1979 preimenoval v Seizmološki zavod Slovenije in se uradno ločil od observatorija 1980. Dominko je bil ravnatelj do 1967, potem je vodenje prevzel Ribarič. 1960 so v kupolo postavili 16-cm refraktor Askania. 1963 so postavili dva paviljona: v enem je bil pasažni instrument Askania, namenjen sledenju pozicij nebesnih teles, v drugem pa daljnogled Zeiss za opazovanje Sončevih peg. 1963 se je skupini pridružil Marijan Prosen, ki je na observatoriju ostal deset let. 1963–73 so opravili astronomske meritve za določitev natančne lege observatorija, kar je bilo izhodišče za vpis v državno geodetsko mrežo.

Na Dominkovo pobudo so 1948 začele izhajati slovenske astronomske efemeride, sprva kot letna priloga revije Proteus, od 1978 pa kot samostojna publikacija, ki se je 1974 preimenovala v Naše nebo. V letih 1953–1960 je bil urednik, potem pa do smrti sodelavec pri astronomskem delu.

Petdeseta in šestdeseta leta 20. stoletja so bila zaznamovana tudi s prvimi vesoljskimi poleti. Dominko je bil pomemben popularizator znanosti, o astronomiji in astronavtiki je predaval na radiu, televiziji in v okviru različnih društev. Pisal je prispevke za Proteus, Obzornik za matematiko in fiziko, objavljal je članke v časopisih Delo, Naši razgledi in Goriška srečanja. Prizadeval si je za vključitev astronomije v srednješolski pouk fizike. Izdal je poljudno knjigo Pogled v vesolje (1957). Na otok Hvar je 1961 vodil ekspedicijo za opazovanje popolnega sončnega mrka, bil je tudi pobudnik za ustanovitev jugoslovansko-češkoslovaškega observatorija na Hvaru (ustanovljen 1972). Od 1971 je bil urednik Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike pri Slovenski matici, do smrti je uredil osem zvezkov.

Bil je aktiven v vrsti društev. V Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (DMFA) je postal častni član 1981, bil je predsednik Prirodoslovnega društva Slovenije (1958–61, častni član od 1972) in pri društvu tudi vodja Astronomske sekcije. Bil je član Astronomskega društva Javornik, mednarodnega gibanja Pugwash, Mednarodne astronomske zveze in njene komisije za pouk astronomije, Astronomskega društva Italije in Astronomskega društva Ruđer Bošković iz Beograda. Za svoje delo je prejel častni naziv zaslužnega člana Zveze društev matematikov, fizikov in astronomov Jugoslavije (1974), red za zasluge za narod III. stopnje (1951) in red dela z rdečo zastavo.

Na stavbi observatorija na Golovcu so Dominku v čast 2010 odkrili spominsko ploščo. Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (DMFA) vsako leto od šolskega leta 2009/10 organizira tekmovanje za osnovnošolce in srednješolce iz znanja astronomije za Dominkova priznanja.

Dominko Fran, diplomirani fizik, izredni prof. za astronomijo, r. 26. jul. 1903 v Vodnjanu pri Pulju. Oče Fran, sodni svetnik in slov. dež. odbornik za Goriško (gl. čl.), mati Caterina Bregato, roj. v vasi Nerezine na Lošinju. Osn. š. v Komnu, prva dva razr. na slov. gimn. v Gor., maturiral 1921 na it. gimn. v Gor. Fiziko absolviral na U v Bologni, doktoriral 1929. Za doktorat so mu podelili zlato kolajno »Augusto Righi« za 1929–30, ki jo je tedaj dajalo mesto Bologna za pospešitev raziskav na področju eksperimentalnih znanosti. Od 1929 do 1931 asistent pri astronomskem inštitutu U v Bologni na osnovi javnega natečaja. Tu je objavil svoje strokovne prvence v astronomski reviji Coelum (1931). Iz službe so ga odpustili, ker se ni hotel vpisati v fašistični sindikat. V času univerzitetnega študija je bil več let preds. slov. dijaškega društva Adrija (1927–30). 1928 je društvo organiziralo tridnevni seminar vseh srenj društva v Cvetrežu pri Kalu na Banjški planoti. 1931 se je poročil z Vero Primožič, hčerko sodnega svetnika Mateja. 1932 je šel v Jslo in se naselil v Bgdu. Ko mu je bilo priznano jsl. državljanstvo, je moral opraviti še dopolnilni zrelostni izpit na gimn. v Mariboru (1933). Od 1932 delal honorarno kot kalkulator pri Astronomskem observatoriju v Beogradu, 1934 so ga postavili za astr. observatorja, 1935 za asistenta (do 1938). Tu je vodil službo astr. časa in sodeloval v službi astr. računov (Astr. efemeride, Nautički godišnjak za potrebe mornarice ipd–.). Vrsto strokovnih člankov je objavil v letni publikaciji observatorija Godišnjak našeg neba (1934–38). Je soustanovitelj Jugosl. astr. društva ter soustanovitelj in sourednik poljudno znanstvene revije Saturn (1935–40). Od 1938 do začetka vojne je bil predavatelj na V. realni gimn. v Bgdu. Od okt. 1941 do apr. 1942 v zaporu gestapa in v taborišču na Banjici pri Bgdu. Po večmesečni brezposelnosti so mu dovolili poučevanje matematike in fizike na gimn. Po osvoboditvi Beograda 1944 je predsedoval prvemu mitingu štajerskih in gorenjskih izgnancev ter emigrantov s Primorske okt. 1944. Bil je izvoljen za preds. odbora, ki naj poskrbi za ustanovitev posebne bojne enote prostovoljcev iz teh slov. pokrajin; bil je član odbora OF za Bgd. Nov. 1944 se je kot prostovoljec prijavil za borca te enote. Bil je v V. bataljonu I. brigade V. Udarne Krajiške divizije, kasneje v brigadi »Italia« I. Proletarske divizije do konca vojne. Honorarno je poučeval kemijo pri Pešadijskem vojnem vseučilišču v Topčideru. 1946 so ga postavili za astronomskega observatorja, 1947 za znanstvenega sodelavca pri astr. observatoriju v Bgdu. 1948 ob ustanovitvi stolice za astronomijo pri naravoslovni fak. U v Ljubljani je bil izvoljen za izrednega prof., obenem je prevzel tudi vodstvo katedre. Predaval je tri astronomske predmete: splošno astronomijo, sferno astronomijo in uvod v astrofiziko. D. je postavil astronomsko-geofizikalni observatorij na Golovcu v Lj.; pri tem mu je pomagal kot projektant tedaj že upokojeni arhitekt inž. Franc Vrhovnik. Pri observatoriju je potresna postaja, ki stalno registrira potrese in je vključena v evropsko omrežje. Strokovno je vodil raziskovalno ekipo, ki je po večletnih opazovanjih in meritvah določila vrednosti astronomskih parametrov observatorija (astr. dolžino, širino in smer meridiana), ter objavila rezutate v publikacijah observatorija. Bil je od samega začetka ur. Astronomskih efemerid (sedaj: Naše nebo) za Lj., ki jih izd. Prirodoslovno društvo kot letno prilogo revije Proteus, vse do leta, ko so dobile ustaljeno obliko. Vodil je akcijo za vključitev predmeta astronomija v srednješolski pouk. D. je pisal informativne članke v razne revije in časnike, predaval je na radiu in TV in v prosvetnih društvih na podeželju. Vodi sekcijo ljubiteljev astronomije pri Prirodoslovnem društvu Slovenije ter je izdal poljudno knjigo Pogled v vesolje, 1957. Bil je večletni podpredsednik Zveze društev matematikov, fizikov in astronomov Jsle ter je aktivno sodeloval na njenih kongresih. Je častni član Prirodoslovnega društva Slovenije, član Mednarodne astronomske unije in njene komisije za pouk astronomije, član Astronomskega društva Italije, odbornik SM ter načelnik njene naravoslovne sekcije kakor tudi urednik ZZNT. Je član gibanja Pugwash. Za svoje delo je prejel Povelja zaslužnog člana Saveza društava matematičara, fizičara i astronoma 1974, Red za zasluge za narod III. stopnje (1951), Red dela z rdečo zastavo.

Prim.: ULjBB 1957, 33–4; 1969, 221–2; Objave ULj 1963, 33, 102–3; I. Kuščer, Ob sedemdesetletnici F. D., Delo 1963 (27. sept.); L. Čermelj, Proteus, 1972/73, 23–4 s sl.; KolMD 1975, 195–6 s sl.; A. Rejec, PDk 1973; –ar– [Albert Rejec], Nemirna 70-letnica astrofizika dr. D., Gosp 1973, 955, 3; Kojeko 2; Delo 1970, 304, 19.

A. R.