Dolničar, Jožef (1801–1883)

Dolničar (Dolnitscher) Jožef, zdravnik in vzgojitelj, r. 26. febr. 1801 v Šmartnem ob Savi, u. 16. jun. 1883 v Trstu. Oče Jernej je bil kmet in prevoznik, mati Marija Mačkovka. Zaradi franc. okupacije je šel študirat šele v 13. letu, dovršil nižjo gimn. in logiko v Lj. in se skoraj ves čas sam vzdrževal, fiziko z odliko v Milanu, doktorat iz medicine na Dunaju (23. jul. 1832). Že 26. avg. istega leta ga je poslala dun. vlada v Horn v Nižji Avstriji, da je nadomeščal okrož. zdravnika in oskrboval pet vasi, v katerih je razsajala azijska kolera, ter o vsem poročal okrož. uradu v Kremsu. Nalogo je opravil tako dobro, da so ga 1833 imenovali za zdravnika v kaznilnici in poboljševalni« v Kopru, pozneje še v bolnišnici in na občini. Ker ni bilo vojaškega zdravnika, je v letih 1835–36 zdravil tudi vojaštvo, ki je zbolelo za epidemijo griže z bruhanjem. Na vseh mestih je nastopal človečansko in pravično, da si je pridobil naklonjenost vseh. Med njegovim službovanjem v Kopru je dvakrat izbruhnila epidemija kolere m D. je obakrat pokazal tako zdravniško izkušenost in delavnost, da mu je izrekla občina ob odhodu javno priznanje. 20. maja 1838 je postal D. mestni fizik (zdravnik) v Trstu in na tem mestu ostal do 13. apr. 1873. V tej dobi je v Trstu šestkrat izbruhnila epidemija griže z bruhanjem, dva napada sta bila po obsegu in sili taka, da sta opustošila mesto, štirje so bili milejši. D. je bil izvršilni član Centralne zdravstvene komisije in ob vsakem napadu bolezni je pokazal neustra–šenost sredi nevarnosti, vzdržnost v nečloveških naporih, toplo ljubezen do ljudi in veliko znanje. Ko so 4. dec. 1848 preuredili v Trstu učiteljišče, je D. tri leta brezplačno poučeval antropologijo in ljudsko higieno, prav tako je bil več let neplačan član zdravniške in izpitne komisije za finančne stražnike. Večkrat je zastopal protomedika pri c. k. primorskem namestništvu, pet let je bil član stalne zdravniške komisije pri tem namestništvu, od 1870 do upokojitve je bil član zdravstvenega sveta. Pri vsem tem je našel časa za lastno ordinacijo in družino (poročen je bii s Caterino Pellegrini). Bil je zaveden Slov. in je rojakom veliko pomagal, mlačne je spodbujal k narodni zavednosti, udeleževal se je slov. kult. in polit. življenja. Vstopil je v Slavjansko društvo, ki so ga ustanovili okt. 1848, in bil na sejah 11. in 25. febr. 1849 izvoljen za odbornika. Nečaka Jakoba Dimnika (gd. čl.), poznejšega šolnika in pedagoškega pisatelja, je imel deset počitnic pri sebi v Trstu, ga učil nemšč. in it. ter mu pomagal pri š. predmetih. Za svoje delo je dobil 1851 srebrni civilni križec za zasluge, pozneje še zlatega, za zasluge med kolero 1855 viteški križec Franc Jožefovega reda, 1868 naslov c. k. zdrav, svetnika.

Prim.: Ž. arhiv Sv. Petra v Lj.; Dr. Josef Dolnitscher, Neues Illustriertes Volks-Blatt, Dunaj 15. avg. 1881 s sl.; † Dr. J. D., E 16. jun. 1883; osmrtnica in zahvala v L'Osservatore Triestino 16. in 19. jun. 1883, enako v L'Indipendente 16. in 19. jun. 1883, 17. jun. pa novica o smrti; S. Renko, Slavjanski rodoljub, Trst 1971, 20; pismo inž. Stanka Dimnika 23. apr. 1976.

Jem.