Doljak, Frančišek (1829–1905)

Doljak Frančišek, cerkveni govornik, ljudski misijonar, r. 5. marca 1829 v Grgarju (Zagorje), u. 10. okt. 1905 v Št. Andražu na Koroškem. Oče Anton, kmet, mati Terezija Caffau (Kafol). Gimnazijo in bogoslovje (1849–53) v Gor. Ord. kot tretjeletnik 21. sept. 1852. Sprva prefekt v semenišču v Gor. (1852–53), zatem kpl. v Kamnjah (1853–54), kpl. in učitelj v Zgoniku (1854–56) ter kpl. v Komnu (1856–58). Ko je v časopisju bral krivičen napad na jezuite, se je odločil, da sam vstopi v ta red. Prva Slovenca, ki sta 1843 vstopila v novo avstr. jezuitsko provinco, sta bila Janez Stare in Jože Kos, kot tretji je 24. apr. 1858 vstopil D. Redovno življenje je začel kot novinec-sholastik v Trnavi na Slovaškem (1858–60); nato je ponovno študiral filoz. in teolog, v Innsbrucku (1860–62). Vrnil se je v Trnavo kot nemški in slovaški pridigar (1863–64) in odšel v Požego (1864–67), kjer je deloval kot hišni spiritual, spovednik in ljudski misijonar. V Št. Andražu v Labotski dolini je pod vodstvom gor. jezuita Anastazija Bosizia (1868) opravil tretjo probacijo (leto duh. obnove, nekak drugi noviciat), nakar se je vrnil v Požego (1869–70) in vodil misijonsko dejavnost. 1870 so se jezuiti ponovno naselili v Slov. Hišo so odprli v Repnjah, vodili duh. vaje za razne stanove in ljudske misijone po vseh slov. deželah. D. je bil hišni predstojnik, ekonom in ljudski misijonar. V Repnje je poklical sestre, da so vodile š. A čez tri leta (1873) je kranjsko deželno predsedstvo izgnalo jezuite: Kos se je zatekel v Kaločo na Ogrskem, Stare na Dunaj, Doljak v Steyr (30 km od Linza) in od tam v Trnavo. Tu je bil 4 leta rektor kolegija, kjer je bil noviciat (1875–78) in praznični slovanski pridigar. Ker se je kot izboren govornik želel posvetiti ljudskim misijonom predvsem med Slovenci, so ga poslali v Št. Andraž za hišnega svetovalca in misijonarja (1879–87). Škof Missia je 1887 kupil jezuitom v Lj. hišo pri Sv. Florijanu ter jim poveril dušno oskrbo Nemcev v Lj. in skrb za slov. ljudske misijone v podeželju. D. je bil določen za organizatorja ljudskih misijonov. Brž je dospel v Lj. (1888–94), navezal stike s številniki žpk in izpeljal nepretrgano vrsto misijonov. 1895 se je vrnil v noviciatsko hišo v Št. Andražu, bil tam do 1903 še vedno misijonar za slov. vernike, četudi je bil slabotnega zdravja in so se sobratje čudili, da toliko zmore. Ko je zaradi starosti obnemogel, je kot »operarius« nadaljeval s pastoralnim delom (spovedi, pridige, duh. vaje) do smrti. D. je bil v dveh redovnih hišah predstojnik, zaslovel pa je predvsem kot izboren govornik, ljudski misijonar in organizator ljudskih misijonov. Na misijone v Slov. je prihajal celo iz Požege. Tako je s sobratom Valjavcem vodil misijon v Prihovi na Štajerskem, v Smledniku in pri Sv. Ignaciju v Gor. Misijon v Gor. se je vršil v treh jezikih: v nemšč., v furl. in slovenščini: D. je pridigal slov. Goriški Slov. so tedaj zahtevali lastne, ločene misijone in naj tudi gor. jezuiti znajo slov. (ZD 1866, 261). Intenzivno misijonsko dejavnost pa je razvil iz Repenj in od tu zelo rad prirejal ljudske misijone po Primorskem, npr. v Kobaridu in v Šentvidu (Podnanosu) pri Vipavi (ZD 1870, 283, 389). Pa tudi iz Št. Andraža je prihajal na Primorsko: na misijonu 1880 v Šempasu je s svojo blestečo govorniško silo ljudi naravnost očaral (ZD 1880, 52); na ljudskem misijonu pri Sv. Antonu v Trstu je »ta pridigar, da malo takih«, trž. Slovence tako razgibal, da se jih je sklepne slovesnosti udeležilo kar 7.000 (ZD 1880, 308). Naslednje leto je vodil misijone v Sežani, na Opčinah in v Čepovanu, kjer se je udeležila sklepa misijona množica 9.000 vernikov (ZD 1881, 181, 215). Ko je na misijonu v Zgoniku D. zaklical poslušalcem: »Reši dušo!«, je vsa cerkev zaplakala in »nastal je tak jok in stok, da je pridigarja preglasil« (ZD 1881, 350). »Doljak, po vsem Jugoslovanskem znan misijonar in sloveč govornik« (ZD 1882, 221) je z ljudskimi misijoni tudi na Primorsjem opravil nadvse važno versko–nravno in narodno delo, ker je znal razgibati tisočglave množice in jih utrditi v verski in narodni zavesti. Znal je tudi vrsto jezikov (slov., ital., hrvaški, ogrski, slovaški in nemški), zato se je čutil poklicanega za ljudskega misijonarja. Od 1865 pa do smrti (z izjemo let 1874–78, ko je bil v Trnavi) se je posvečal misijonarjenju. Sam je izjavil, da je vodil 484 ljudskih misijonov, od teh 162 iz Št. Andraža.

Prim.: NadškAGor, akti, šematizmi; izpisi iz matrik in »Kronike« župnije Grgar; ZD, pass.; Domovina 1869, 211; Slovenski jezuiti, št. 50, Maribor 1975 pass.; podatki iz provinc, arhivov D. J. na Dunaju in v Zagrebu, ki jih je poskrbel p. Janez Jauh iz Maribora.

R. K.