Dolgan, Josip (1886–1965)

DOLGAN, Josip (Jože Dougan, Jože Dolgan), pedagog, publicist (r. 5. 11. 1886, Dolnja Košana; u. 25. 2. 1965, Ljubljana). Oče Josip Dolgan, trgovec, mati Marija Dolgan, r. Pupis. Hči Milena Dolgan, kiparka, vnuk Bogdan Oblak Hamurabi, elektrotehnik, pobudnik slovenske valute lipa, tast Ivan Carli, skladatelj, zborovodja, organist.

Osnovno šolo (1896–98) in učiteljišče (1902–06) je obiskoval v Ljubljani. Po maturi 1906 je poučeval na osnovni šoli Col (1906–07). Po prekinitvi službe zaradi bolezni je poučeval v Brusnicah (1909), Knežaku (1909–10) in Studenem (1910–19). 1916–18 je bil vpoklican v vojsko. Po prvi svetovni vojni je učiteljski poklic opravljal še v Postojni (1919–21), Studenem (1921–23) in Ilirski Bistrici (1923–24), kjer je bil imenovan za didaktičnega ravnatelja (1924–26). 1926 je bil premeščen v notranjost Italije. Služboval je v italijanskem Pordenonu, vendar je bil še istega leta odpuščen. Po emigraciji v Jugoslavijo je poučeval v Novi vasi na Blokah (1926–28), bil upravitelj osnovne šole Planina (pri Rakeku, 1928–39) in šolski nadzornik v Litiji (1939–41). Med drugo svetovno vojno je že 1941 odšel v partizane, po vojni pa je bil zaposlen kot referent pri prosvetnem ministrstvu, bil je vodja enoletnih tečajev za vzgojitelje na učiteljišču v Ljubljani (1945–47) in do upokojitve 1948 ravnatelj dvoletne gospodarske šole v Kopru. Tudi po upokojitvi je bil dejaven tako na tečajih kot na dvorazredni gospodarski šoli v Kopru. Ob pedagoškem delu se je ves čas izobraževal in deloval kot neformalni mentor mladim učiteljem. 1932 se je udeležil živinorejskega tečaja na kmetijski šoli v Šentjurju.

V pedagoških strokovnih glasilih Popotnik in Učiteljski tovariš je objavil številne članke. Bil je zagovornik delovne šole, posebej se je zavzemal za vzgojo in izobraževanje kmečke mladine. Propagiral je ideje pedagoga Giuseppeja Lombarda Radiceja ter proučil sistem šole »za življenje skozi življenje« belgijskega zdravnika in pedagoga Jeana Ovida Decrolyja, začetnika globalnega pouka. Objavil je učne načrte za kmetijske nadaljevalne šole in z Ernestom Vrancem pripravil učni načrt za osnovne šole. Ustanavljal je pedagoške krožke in predaval na učiteljskih zborovanjih. Med drugo svetovno vojno je na osvobojenem ozemlju pripravil učni načrt za partizanske šole ter vodil tečaja za učitelje v Dobličah in Gorenji Trebuši (1944). Na teh tečajih je tudi predaval. Po vojni je vodil tečaje za učitelje v Šmihelu (pri Pivki), Kranju in Celju (1945). Tudi po upokojitvi je pisal članke za Sodobno pedagogiko in Prosvetnega delavca ter pripravil obsežno zgodovino kmetijskega šolstva na Slovenskem, katere pretežni del je ostal v rokopisu (hrani Slovenski šolski muzej).

Odlikovan je bil z redom Sv. Save V. stopnje (1940) in bil nosilec partizanske spomenice 1941.

Dolgan Josip, pedagoški delavec, r. 5. nov. 1886 v Dolnji Košani Josipu, trgovcu, in Mariji Pupis, u. 26. febr. 1965 (op. ur.: 25. febr. 1965) v Lj. Po maturi na lj. učitelj. 1906 in opravljenem usposobljenost nem izpitu 1910 je bil definitivno nastavljen. Od 1911 je učiteljeval v Studenem pri Postojni, od 1923 bil didaktični ravnatelj v Trnovem pri Ilirski Bistrici, nakar je bil 1926 premeščen v Cordenons pri Pordenonu. Še isto leto se je preselil v Jslo. Do 1939 je bil š. upravitelj v Planini pri Postojni, do nemške okupacije 1941 pa okrajni š. nadzornik v Litiji. Po preselitvi v Lj. se je takoj vključil v osvobodilno gibanje. Na Rogu je sestavil učni načrt za osnovne š. na osvobojenem ozemlju ter na Primorskem in jeseni 1944 v Dobličah pri Črnomlju vodil tečaje za partizansko učiteljstvo. Po osvoboditvi je bil vodja tečajev za mlade učitelje v gradu Rovne pri Pivki, v Kranju in Celju, nato pa do 1948 ravnatelj dvorazredne gospodarske š. v Kopru. D. je bil eden najbolj aktivnih slovenskih pedagogov. V teoriji in praksi se je zavzemal za delovno š. Propagiral je ideje pedagoga Lombarda Radice ter proučil sistem šole belgijskega psihiatra in pedagoga Decrolyja, začetnika globalnega pouka, čigar učni načrt je temeljil na človekovih gmotnih potrebah, ki naj jih učenci dodobra spoznajo. Posebej se je posvečal vzgoji in izobrazbi kmečke mladine. Zato je proučeval, kako se šola drugod, zlasti na Danskem. Sestavljal je učne načrte za kmečke nadaljevalne š., ki naj usposobijo mladino ne le za kmečki poklic, temveč da bo tudi spreminjala odnose na podeželju. Za prvi in drugi razred jih je objavljal v UT 1927 in 1928. Leta 1932 jih je skupaj z E. Vrancem izdal v knjigi Podrobni učni načrt za ljudske šole, ki je pomenil zmago naprednih metodičnih postopkov in vsebinsko prerojenje našega osnovnošolskega pouka. 1938 sta še izdala Nastavni plan za narodne škole Kraljevine Jugoslavije, ki je izšel v Beogradu. Svoje poglede na delovno šolo in na šolo, prilagojeno potrebam kmečke mladine, je tolmačil v mnogih člankih ter jih širil tudi s predavanji na učiteljskih zborovanjih. Pomembnejši prispevki so: v UT LXVI št. 33, 34, 35 Podeželska šola, vas in delo učiteljstva; LXVIII št. 21–22 Krožki in reforma vzgoje in pouka; v Prosveti IV str. 141–145 Kmetska nadaljevalna šola spoznava in oblikuje našo vas; v P XLIX, 73–82 in 104–108 Kmetska delovna šola; L 161–167, 193–196 in 225–229 Izobrazba kmetske mladine, kjer posebej poudarja pomembnost osebnosti njenega vzgojitelja; LI, 224–229 Osebnost učiteljice na kmetskih gospodinjskih šolah; LX, 38–44 Obnova vaške šole pri Slovencih od 1918–1938 ter 208–211 Setev, učna enota za III. razred vaških šol; LXI, 10–14 Kmečko življenje in vaška šola; LXII, 133–136 Otrokovo duševno razpoloženje za računski pouk; v SodP VI, 131–136 Učni načrt partizanskih šol, VII, 230–237 Zgodovina pouka o žabi, XIV, 142–150 Prvi tedni računskega pouka v prvem razredu; v PD VI št. 20 Zemlja in človek, dvoje front ene celote, VII št. 1 Risba kot merilo otrokovega duševnega razvoja, št. 6 Didaktični materializem, št. 8 Priroda – najboljši učbenik, št. 10 Učenec proučuje okolje, št. 13 Kmetijski pouk v osnovni šoli kot pedagoški problem, št. 15 Otrokovi interesi v aktivni šoli, št. 18 Začetek globalnega pouka, VIII št. 15 Načelo globalnosti v učnih načrtih za osnovne šole, št. 21–22 Decrolyjevo življenje in njegova šola, IX št. 4 Uspehi in neuspehi Decrolyjevega sistema, št. 10 Spomin na učitelje kmetijce. Napisal je obširno Zgodovino kmetijskega šolstva po slovenskem ozemlju do osvoboditve 1945, a je izšel 1967 v knjigi Prispevki k zgodovini kmetijskega šolstva na Slovenskem le prvi del pod naslovom Kmetijsko šolstvo od začetkov do razpada Avstro-Ogrske. Celoten rokopis hrani Slovenski šolski muzej v Lj.

Prim.: W [Winkler], Sedemdeset let J.-a D.-a (s sl.), Prosvetni delavec VI., št. 17; V. [V. Winkler], D.-u v spomin, Sodobna pedagogika XVI, str. 138–40; A. Podjavoršek, J. D., Delo VI, št. 59; 100 let lj. učiteljišča, Lj. 1973, 101; MSE I, 383.

Svk.