Dolci, Danilo (1924–1997)

Dolci Danilo, it. pisatelj, pesnik, publicist ter družbeni delavec-sociolog, r. 28. jun. 1924 v Sežani. Oče Enrico, železničar, mati Slovenka Karmela Kontelj (sestra redovnice Celine Kontelj, prednice sester v Sv. Križu pri Trstu). Maturiral je na umetniškem liceju Brera v Milanu. Ker se je izognil vojaški službi, so ga 1943 aretirali v Genovi, pa mu je uspelo pobegniti in preiti fronto ter v Rimu študirati arhitekturo (2 leti) in jo po vojni zaključiti v Milanu. V času študija je veliko bral poezijo in verske knjige ter se navduševal za mistične ideale in kontemplativno življenje med svetom. Ker pa ga je, razočaranega nad meščansko družbo, izredno pritegovalo socialno področje, se je pridružil duhovniku Zenu Saltiniju, ki je v Emiliji ustanovil Nomodelfio, skupnost, ki se je navduševala za prvotna evangeljska načela. Da bi zaživel sredi živega boja za socialno preobrazbo, si je za kraj svojega bivanja izbral kraj Partinico pri Palermu, kjer je bil nekoč njegov oče zaposlen na železnici. Tu je skušal ostvariti svoje zamisli socialnega in moralnega varstva in zaščite v duhu nekakšne nenasilne revolucije gandhijevskega tipa. Najprej je ustanovil študijski center, otroški vrtec in vzgojni zavod Mirto. Za dokaz svojega popolnega privrženstva trpečemu in zapostavljenemu ljudstvu, ki ga je hotel prenoviti s tem, da ga je skušal dvigniti iz zaostalosti, ne da bi pri tem zanemarjal to, kar nudi sodobna tehnika in znanost, toda tako, da bi ta njegova akcija bila v bistvu duhovnega značaja, se je posluževal tudi gladovne stavke, bil večkrat zaprt in imel sploh veliko opraviti s policijo, cerkvenimi in svetnimi oblastmi, pa tudi s sicilijansko mafijo. V zadnjem času je D. odšel na Švedsko, njegovo študijsko raziskovalno središče v Partinicu so zasedli uslužbenci, ki jih D. ni plačeval že od sept. 1976; D. je namreč ta študijski center zasnoval na prostovoljni osnovi, zato je bil ob zahtevah delavcev po rednih plačah prisiljen devetnajstim dati odpoved. Da bi svoje zamisli brezkompromisne socialne reforme čimbolj populariziral, je segel po peresu in napisal vrsto knjig, ki so na meji med leposlovjem, esejistiko in znanstveno razpravo. Čutiti je, da mu je več do tega, kaj bo povedal, kakor kako. Med knjigami velja omeniti esejistična dela: L'ascesa alla felicità (1948), Fare presto (e bene) perché si muore (1953), Banditi a Partinico (1955), Inchiesta a Palermo (1956), Una politica per la piena oceupazione (1958), dalje: Spreco (1960), Conversazioni (1962), Ver so il mondo nuovo (1964), Inventare il futuro (1968), Chissà se i pesci piangono (1973), Esperienze e riflessioni (1974) ter pesniške zbirke: Voci nella città di Dio (1951), Poesie (1956), II limone lunare, Poema umano (1974), Il Dio delle zecche (1976). Njegova dela so doživela v svetu veliko odmevnost, saj so doslej izšla v več kot 15 jezikih. Hrvatje so prevedli knjigo Anketa v Palermu, splitska revija Mogućnosti je objavila izbor njegovih pesmi, v slovenščino pa je prevedla dva večja izbora Jolka Miličeva (prim. NRazgl 1977, 2, 51; mrb. Dialogi 1977, 3, 136–38) obakrat s krajšo predstavitvijo pesnika in njegovega dela.

Prim.: krstne matice v Sežani; podatki msgr. L. Škerla; F. Grasso, v A Montelepre hanno piantato una croce, 1956; A. Capitini, v Rivoluzione aperta, 1956; D. D. et la révolution ouverte, 1957 (zbornik); Questions Actuelles 1957 (posebna šte vilka, posvečena D. D-ju); Dizionario universale della letteratura contemporanea, vol. 1, Milano 1959, str. 1063–4 s sl.; Grande enciclopedia universale Curcio, vol. 9, Roma 1976, str. 3935; II Giornale Nuovo 1977, 18. maja; II Piccolo 1977, maja; Occupato dai dipendenti il centro di Dolci, II Piccolo 1976, 2. jul., str. 2.

Brj.