Novi Slovenski biografski leksikon
DERMASTIA, Josip (Josip Dermastja), pravnik, politik, organizator delavstva (r. 5. 4. 1879, Ljubljana (Vodmat); u. 21. 1. 1952, Ljubljana). Oče Jožef Dermastia, posestnik in trgovec, mati Ana Dermastia, r. Hočevar. Brat Janez (Ivan) Dermastia, socialni delavec, politik, publicist, duhovnik, sin Marjan Dermastia, partizanski komandant, bančnik, politik, 1954–60 ljubljanski župan, snaha Mihaela Dermastia, prvoborka, politična delavka, gospodarstvenica, vnuk Matija Dermastia, športnik, novinar, urednik, pravnukinji Marina Dermastia, biologinja, univerzitetna profesorica, in Mateja Dermastia, biokemičarka.
Odraščal je v narodnozavedni kmečki družini v vzhodnem ljubljanskem predmestju Vodmat. Osnovno šolo je končal v domačem predmestju, nato še gimnazijo v Ljubljani. Po maturi 1898 je študiral pravo v Gradcu, kjer je 1903 doktoriral. Že v dijaških letih je zahajal na Goriško k bratu Janezu Dermastii, ki je bil 1894–1903 kaplan v Solkanu in pomemben promotor Krekovega krščanskosocialnega programa na Goriškem oz. t. i. novostrujarjev pod vodstvom Antona Mahniča. Po koncu študija se je tudi Dermastia odločil, da bo deloval na Goriškem. 1904 se je v Gorici zaposlil kot odvetniški kandidat in pripravnik na deželnem sodišču. Brat ga je uvedel v javno življenje v krogu nastajajoče »nove struje«, ki so jo po Mahničevem imenovanju za škofa na otoku Krku sprva vodili duhovnika, brata Josip in Andrej Pavlica, kaplan Janez Dermastia in odvetnik Franc Pavletič, po 1908 pa duhovniki Josip Srebrnič, Josip Ličan in Ivan Rejec, zdravnik Anton Brecelj, časnikar Franc Kremžar in gimnazijski profesor Karel Capuder. T. i. novostrujarji so nastopili proti Antonu Gregorčiču, dolgoletnemu političnemu voditelju slovenskih goriških katoličanov. Dejansko je šlo za vprašanje, kdo bo prevzel vodilno vlogo v katoliškem taboru med Slovenci na Goriškem.
Dermastia je s svojim delom na Goriškem predvsem podprl krščanskosocialne ustanove. Cenili so ga tudi kot sposobnega govornika na različnih shodih, ki so promovirali delo teh ustanov, obenem pa je znal kot govornik spodbuditi organizacijo slovenskega delavstva na Goriškem.
V Gorici je razvil razvejano dejavnost na socialnem in političnem področju. Andrej Pavlica, duhovnik, pisatelj in organizator delavstva, ga je takoj pritegnil k sodelovanju v takrat ustanovljenih zvezah in društvih, ki so nagovarjala predvsem delavce in kmete, pa tudi reševala pereča socialna vprašanja. Tako je bil na ustanovnem občnem zboru Slovenskega sirotišča 1904 izvoljen za odbornika in je to mesto obdržal do 1910, ko se je odselil v Ljubljano. Pavlica ga je pritegnil tudi v vodstvo Slovenskega katoliškega delavskega društva, ki sta ga 1898 ustanovila z bratom Josipom in s tem dala pobudo za ustanovitev vrste podobnih katoliških delavskih društev na goriškem podeželju. Dermastia je kot društveni predsednik (Pavlica je ostal duhovni voditelj) 1905 nastopil na zborovanju slovenskih katoliških delavskih društev pri Devici Mariji v Polju in poročal o razvoju strokovnih delavskih društev na Goriškem. Na prvi »delavski akademiji« na Jesenicah 1906 je predaval o delavskem varstvu v rudarskem zakonu. Kot govornik je nastopal na shodih in vsakoletnih romanjih na Sveto goro, ki jih je pripravljalo omenjeno društvo, pomagal je tudi organizirati podobna društva na goriškem podeželju. Skupaj z A. Pavlico je bil 1907 med ustanovitelji Slovenske krščansko-socialne zveze (SKSZ), v katero naj bi se včlanila vsa katoliška nepolitična prosvetna društva, hkrati je v omenjeni zvezi ves čas obdržal mesto odbornika. Dermastia je avgusta 1907 predsedoval zborovanju SKSZ na Jesenicah, predaval na socialnih tečajih in ustanavljal društva po vaseh. Prav tako je v Gorici ustanovil telovadni odsek SKSZ in bil njegov predsednik, podpiral je tudi organizacijo Orlov. 22. avgusta 1909 je imel pri otvoritvi Društvenega doma in ob nastopu Orlov v Mirnu govor o zmagujoči ideji krščanstva. Prav v Mirnu je bilo že 1891 ustanovljeno prvo katoliško delavsko društvo na Slovenskem.
S predavanji in govori na shodih je Dermastia sodeloval pri narodnopolitičnem društvu Sloga, kjer so ga 1905 izvolili za odbornika in pozneje za podpredsednika. Izvoljen je bil tudi v nadzorstvo Centralne posojilnice v Gorici. Na shodu zaupnikov Sloge 31. januarja 1907 je predaval o volilnih odborih in volilni dolžnosti ter bil sprejet v Slogin osrednji volilni odbor skupaj z Antonom Gregorčičem, Pavletičem, Brecljem in Andrejem Pavlico. Pomemben je bil njegov delež pri volilni propagandi v državni (1907) in deželni zbor (1908). Nastopal je kot goreč govornik, najraje skupaj z Gregorčičem, na volilnih shodih v Gorici in na podeželju, na primer v Sežani, Rihemberku, pri Rebku v Vipavi, v Mirnu, Vrtojbi, Cerknem, Bovcu in Kobaridu. Pomagal je organizirati Goriško zvezo gospodarskih zadrug in društev in Kmečko zvezo (obe 1904) ter bil 1907 soustanovitelj Slovenske ljudske stranke (SLS) na Goriškem ter član njenega vodstva. V govorih na shodih Kmečke zveze je ostro nastopal zoper slovensko kmečko (agrarno) stranko za Goriško, ki jo je vodil Alojzij Franko, nekdanji politični sopotnik, kot vodja goriških agrarcev se je namreč povezoval z liberalci in nagovarjal slovenske kmečke volivce.
Ob razkolu SLS na Goriškem 1909, ko je t. i. nova struja nastopila samostojno proti Gregorčiču, se je Dermastia postopoma umaknil iz javnega življenja in se 1910 odselil v Ljubljano. Tam je do upokojitve deloval v državni službi (1916–24), kot svetnik oddelka za socialno politiko v Ljubljani. Zatem se je zaposlil pri Vzajemni zavarovalnici kot generalni tajnik in po vojni (1945–46) kot predsednik Zavarovalnega zavoda Slovenije, nato pa se je dokončno upokojil. Med vojno in okupacijo je bil sodelavec OF, zato je bil zaprt v Ljubljani. Kot strokovnjak v zavarovalništvu, zlasti se je spoznal na zavarovalno pravo, je pisal strokovne članke v glasilih zavarovalnice, v raznih tednikih, aktuarskem glasniku Jugoslavije in občasno v dnevnem časopisju.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine