Dereani, Ernest (1877–1949)

Dereani Ernest, otorinolaringolog, strokovni pisatelj, narodni delavec, r. 9. jan. 1877 v Žužemberku na Dolenjskem, u. 16. okt. 1949 v Lj. Oče Dominik, trgovec, r. v Žužemberku 1821 (ded Giacomo je prišel iz severne Italije), mati Marija Dolničar. Družina je bila številna, 15 otrok, eden iz prvega zakona, Ernest je predzadnji v drugem zakonu. Osn. š. v Žužemberku, gimn. v Novem mestu (matura 1895), medicino študiral v Gradcu, prom. 1901. Iz otorinolaringologije in oftalmologije se je specializiral v Gradcu in Berlinu, kjer je vse izpite opravil z odliko, razen zadnjega, to pa zato, ker je bil Slovenec in niso želeli, da bi promoviral »sub auspiciis [imperatoris]«. V času študija ga je podpiral starejši brat Emanuel (v družini so kar trije sinovi postali zdravniki). Najprej je specialistično službo opravljal v Gradcu 4 leta, se nato 5. sept. 1904 preselil v Gor. in tu ostal vse do vpoklica v vojsko, ko je ostal pri vojakih do 1918. Ker po končani vojni ni ne mogel ne smel v Gor., se je naselil v Lj., tu prevzel okulistično prakso po okulistu dr. Emilu Bocku. Zaposlil se je nato na Zavodu za socialno zavarovanje, bil zdravnik-specialist trgovske bolniške blagajne in imel privatno prakso. 1947 je stopil v pokoj. Za primorske Slov. so posebno važna njegova gor. leta. Ob prihodu v Gor. se je poročil z Milko Dolenčevo, hčerko vodje Kmetijske šole na Grmu, Riharda Dolenca (gl. čl.), ki se je skupaj z možem tudi aktivno udeleževala narodnega in društvenega življenja. 1907 je Gabršček nagovarjal D.-ja, naj bi šel v Aleksandrijo (Egipt) kot zdravnik in nekak voditelj slov. kolonije v tem mestu, kjer je Gabršček nameraval ustanoviti Delavsko-podporno društvo. D. si je najprej pridobil velike zasluge za gradnjo šole na Blanči in ker je bilo delovanje Družbe sv. Cirila in Metoda za Goriško nekoliko zaspalo, je na Gabrščkovo pobudo stopil v Družbo in postal njen preds. Ob otvoritvi otroškega vrtca in ljudske š. na Blanči 24. sept. 1910 je imel D. izredno pomenljiv nacionalni govor. Pod pokroviteljstvom Trgovsko-obrtne zadruge je v Gor. 1905 poleg že obstoječe akademske Adrije vzniknila tudi Narodna prosveta. V njenem prvem odboru je bil D. poleg K. Podgornika, D. Puca in I. Šorlija ter F. Seidla (1907 je bil D. tu preglednik). Cilj Narodne prosvete je bil, da bi po deželi pospeševala narodno izobrazbo z ustanavljanjem javnih knjižnic, čitalnic, s prirejanjem predavanj in narodnih veselic, izdajanjem brošur in z ustanovitvijo slov. gledališča v Gor. Med vnetimi predavatelji je bil prav. D. Tako je 1909 imel več predavanj, npr. Seksualna higiena (za odrasle), kasneje Oko in uho, še 1914 je predaval v Števerjanu O tuberkulozi. Napisal je več člankov, npr. Očali (Narodni dnevnik 1924, 35), Očesna tuberkuloza (ZdrV 1936, 388–95). V gor. letih je tudi predaval na učiteljišču. Po prvi svet. vojni je bil v Lj. več let preds. društva vdov in sirot zdravnikov. Prav tako preds. disciplinskega sodišča zdravniške zbornice in zastopnik zdravnikov socialnega zavarovanja; kot tak je hodil pogosto na sestanke v Zgb., kjer je bila centrala tega združenja. Udeleževal se je strokovnih kongresov doma in v tujini. Bil je znana osebnost v zdravniških krogih, saj je bil izredno razgledan mož, in ne le v lastni stroki. Obvladal je pet jezikov in starejši zdravniški rod se ga še danes spominja, kako je izredno dobro govoril latinsko. D. je bil član narodno napredne stranke, socialist. Ta pripadnost mu je nekajkrat škodovala, da ni zasedel odličnejših strokovnih mest, čeprav bi jih po svojem znanju in sposobnostih moral. Tako ni dobil po prvi vojni primariata lj. bolnišnice. Politično se je udejstvoval, ko je prišel 1907 v izvršni odbor narodno napredne stranke. Na volivnih shodih je spremljal narodno naprednega kandidata sodnega .svetnika Miho Gabrijelčiča. 1910 je v pripravah za ljudsko štetje poročal na shodu 2. okt. D. je bil po značaju skromen, kljub temu pa spoštovana osebnost. Tako je bil izbran tudi za enega izmed šestih, ki so stopali skozi Gor. tesno ob krsti S. Gregorčiča.

Prim.: krstne matice Žužemberk; Gabršček II, pass.; Pirc, Bibl. 36; 225 let novomeške gimnazije. Novo mesto 1971, 428, 425 (o starejšem bratu Emanuelu D.); Splošna bolnišnica »Dr. Franca Derganca« Nova Gorica, Šempeter pri Gorici, 1975, 9; sporočilo hčerke dr. Karmen Dereani (avg. 1977); Kol. Družbe sv. CM 1912, 58–63, 79, 83.

Brj.