Delpin, Rastislav (1920–1956)

DELPIN, Rastislav (partizansko ime Zmago), narodni heroj (r. 2. 9. 1920, Gorica, Italija; u. 26. 12. 1956, Šempeter pri Gorici, pokopan v Solkanu). Oče Peter Delpin, zidar, mati Eleonora Delpin, r. Mikluž.

Pet razredov osnovne šole je dokončal v Podgori, dva v Gorici. Izučil se je za trgovskega pomočnika.

1939 so ga zaprli zaradi protifašističnega delovanja. V Rimu je bil obsojen na leto dni zapora. 1941 so ga vpoklicali v italijansko vojsko, a je bil zaradi srčne bolezni kmalu oproščen vojaščine. 1942 je začel delati za OF, zbiral je orožje in živila. Septembra 1943 je odšel v partizane. V XVIII. brigadi Simona Gregorčiča je bil bataljonski, nato brigadni obveščevalec. Brigado je zapustil zaradi bolezni, postal je vodja skupine VOS v Brdih in v začetku 1944 rešil celotni štab VOS pred obkolitvijo. V Brdih (napad na nemško kolono v Vipolžah, železniško postajo v Moši/Mossa), Gorici (napad na tekstilno tovarno v Podgori/Piedimonte del Calvario ter glavno skladišče in mestno klavnico) in Furlaniji (na nemški štab v Vidmu, karabinjersko postajo San Giovanni al Natisone, tudi v Buttriu, Čedadu/Cividale del Friuli itd.) je izvedel vrsto bliskovitih in učinkovitih diverzantskih akcij proti italijanskim fašistom in nemškim okupatorjem. Na Oslavju/Oslavia pri Gorici je bil ranjen. V zadnjih dneh vojne je vodil boj s četniki pri Vipolžah oz. Medani.

Po vojni je bil zaposlen pri notranji upravi (Uprava državne varnosti oz. Uprava države bezbednosti – UDB/UDV) v Trstu in Gorici. Iz goriških zaporov je rešil majorja UDV, pri čemer so ga stražarji prepoznali in ga ovadili anglo(-)ameriškim zasedbenim oblastem, ki so ga novembra 1945 obsodile na pet let zapora. Po dveh letih in pol so ga izpustili, nakar se je vrnil v Slovenijo oz. Jugoslavijo in do smrti živel v Novi Gorici kot invalidski upokojenec. V Italiji je bil v odsotnosti obsojen na 120 let zapora. Pokopan je v grobnici v Solkanu.

Odlikovan je bil z redom narodnega heroja (1953), redom zaslug za narod II. stopnje, redom bratstva in enotnosti II. stopnje ter redom in medaljo za hrabrost. V Novi Gorici so po njem poimenovali ulico in mu postavili spomenik.

Delpin Rastislav, narodni heroj, r. 2. sept. 1920 v Podgori pri Gor., u. 26. dec. 1956 v bolnišnici v Šempetru pri Gor. Oče Peter, zidar, mati Eleonora Mikluž. Izučil se je za trgovskega pomočnika; pet razr. osn. š. v Podgori, dva v Gor. Že 1939 so ga zaprli zaradi protiitalijanskih izpadov. V Rimu je bil obsojen na eno leto zapora. 1941 je bil vpoklican v it. vojsko, a so ga kmalu izpustili zaradi srčne hibe. 1942 je začel delati za OF, zbiral je orožje in živila. Po 8. sept. 1943 je odšel v partizane, v XVII. brigadi Simona Gregorčiča je postal najprej bataljonski, nato brigadni obveščevalec. Zaradi bolezni je moral kasneje brigado pustiti in je postal vodja grupe vosovcev v Brdih. V tem okviru je izvedel vrsto bliskovitih diverzantskih akcij, tako je okt. 1943 v Vipolžah napadel nemško kolono; v dec. napadel tekstilno tovarno v Podgori, pri tem zaplenil mnogo materiala ter povzročil 9-milijonsko škodo; napadel železniško postajo v Moši; v San Giovanni di Manzano napadel karabinjersko postajo s 23 karabinjerji, jih razorožil in odnesel ves material; preoblečen v it. oficirja je napadel glavno skladišče v Gor. in mestno klavnico, zaplenil težek kamion in z njim odpeljal več ton živil, orožja in municije; na podoben način je uspel iz nemškega štaba v Vidmu odnesti skico važnih vojaških objektov; podobne akcije je izpeljal tudi v Buttriu, Čedadu in Gor. Na Oslavju je bil ranjen. V začetku 1944 je rešil obkolitve celotni štab VOS v Brdih. Med poslednjimi njegovimi vojnimi dejanji je bil spopad s četniki v Medani. Po vojni je bil zaposlen v Trstu in Gor. pri notranji upravi (UDB); tu je iz gor. zaporov rešil majorja UJV, pri tem so ga prepoznali in izdali anglo-ameriškim voj. oblastem, ki so ga 6. nov. 1945 ujele in obsodile na pet let zapora. Po dveh letih in pol je bil izpuščen. Prišel je v Jslo, v It. pa je bil v odsotnosti obsojen na 120 let zapora. V Novi Gorici je živel poslej kot invalidski upokojenec. Pokopan je bil v grobnici v Solkanu. Prejel je več odlikovanj: Red narodnega heroja, Red zasluge za narod II. stopnje, Red bratstva in enotnosti II. stopnje, Red za hrabrost in medaljo za hrabrost. Bil je rezervni poročnik. Njegovo ilegalno ime je bilo Zmago.

Prim.: Diverzant Zmago, PrimN 1951, 39 s sl.; M[araž Franci], Nepozabno slovo od narodnega heroja Zmaga, PrimN 1957, 1, 6 s slikami; Borec 1957, 6 s sl.; Kojeko 1; GorZb 2, 109 [Branko Marušič]; Narodni heroji Jugoslavije, knj. 1, Bgd 1975, 170 s sl.; M. Štolfa, Med briškimi griči je posijalo sonce, Lj. 1963, 124–5; TV 15 1976, 37, 4.

Brj.