Novi Slovenski biografski leksikon
DELPIN, Ivan (psevdonim Smrekar), duhovnik, pesnik (r. 25. 3. 1905, Podgora/Piedimonte del Calvario, Gorica, Italija; u. 17. 11. 1993, Pliskovica). Oče Ivan Delpin, delavec, mati Riharda Delpin, r. Jenko.
Osnovno šolo je obiskoval v Podgori (Piedimonte del Calvario), šolanje pa je zaradi začetka prve svetovne vojne nadaljeval v begunskem taborišču Bruck an der Leitha in v dunajskem zavetišču za begunske sirote, kjer je 1916–17 pričel obiskovati gimnazijo v III. dunajskem okraju. Iz zavetišča so otroke junija 1918 poslali v begunsko taborišče Steinklamm, septembra v Bruck an der Leitha, januarja 1919 pa v Strnišče (danes Kidričevo). Tam je Delpin postal mizarski vajenec v Mizarski in kovinarski zadrugi. Večina beguncev se je iz taborišča zaradi slabih razmer odselila 1922. Taboriščna učiteljica Pavla Makuc je pri Narodni vladi zaprosila za namestitev begunskih otrok pri salezijancih na Rakovniku v Ljubljani, kamor je prišel tudi Delpin. Gimnazijsko izobraževanje je nadaljeval v Marijanišču v Veržeju in na Radni. Ker je med šolanjem zbolel, je odšel na zdravljenje v Chieri blizu Torina, kjer so imeli salezijanci svoj zavod. Po ozdravitvi ni dobil potnega lista za vrnitev v Ljubljano, zato je odšel domov k materi v Podgoro. Goriško bogoslovje je obiskoval 1928–32 in bil tam 1928 posvečen v subdiakona, 1932 v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Cerknem (1932–33), kot župnik na Otlici (1933–37), od 1937 v Pliskovici na Krasu, upravljal je tudi župniji Veliki Dol (1937–44) in Gabrovico (1954–73). V Pliskovici je imel slovenski verouk v cerkvi. V starosti je popolnoma oslepel, zato je bil 1985 razrešen službe župnika.
Svoje pesmi je pod psevdonimom Smrekar pričel objavljati v goriških revijah, ki so izhajale le kratek čas. V reviji Naš čolnič je 1927–29 objavil enaindvajset pesmi z versko (Velikonočna, Ostani pri nas, V jutru, V oktobru, Moje srcé, Knežja hči, V ranem jutru, Razodetje, Sveta noč) ali bivanjsko tematiko (Sveča, Šli so, Čez leta tri, Koče). Po ukinitvi revije je 1929–30 v Družini objavil osem posvetnih pesmi, 1929 pa v Novem listu eno religiozno (Sveti večer). Ob prihodu novega goriškega škofa Carla Margottija je prispeval pesem v zbornik Presvetlemu prevzvišenemu gospodu Karolu Margotti, knezonadškofu goriškemu (Gorica, 1934), v katerem so pesmi objavili še Venceslav Bele, Stanko Stanič, Ljubka Šorli, Štefan Tonkli in Ivan Tul. V njem so želeli opozoriti na težek položaj Slovencev v goriški nadškofiji.
Kasneje je sedem pesmi objavil v celjskem Koledarju Mohorjeve družbe (1964–65, 1967, 1969). Občutke v času druge svetovne vojne je 1944 upesnil v pesmi V letu strahote, sicer pa se je posvečal tematiki Krasa (Kras, Kraška pomlad). Med vojno je v Pliskovici napisal tudi pesem Človek človeku zver. Obe medvojni pesmi sta objavljeni v zbirki Slovensko pesništvo upora, 3 (1996).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine