Novi Slovenski biografski leksikon

DELPIN, Ivan (psevdonim Smrekar), duhovnik, pesnik (r. 25. 3. 1905, Podgora/Piedimonte del Calvario, Gorica, Italija; u. 17. 11. 1993, Pliskovica). Oče Ivan Delpin, delavec, mati Riharda Delpin, r. Jenko.

Osnovno šolo je obiskoval v Podgori (Piedimonte del Calvario), šolanje pa je zaradi začetka prve svetovne vojne nadaljeval v begunskem taborišču Bruck an der Leitha in v dunajskem zavetišču za begunske sirote, kjer je 1916–17 pričel obiskovati gimnazijo v III. dunajskem okraju. Iz zavetišča so otroke junija 1918 poslali v begunsko taborišče Steinklamm, septembra v Bruck an der Leitha, januarja 1919 pa v Strnišče (danes Kidričevo). Tam je Delpin postal mizarski vajenec v Mizarski in kovinarski zadrugi. Večina beguncev se je iz taborišča zaradi slabih razmer odselila 1922. Taboriščna učiteljica Pavla Makuc je pri Narodni vladi zaprosila za namestitev begunskih otrok pri salezijancih na Rakovniku v Ljubljani, kamor je prišel tudi Delpin. Gimnazijsko izobraževanje je nadaljeval v Marijanišču v Veržeju in na Radni. Ker je med šolanjem zbolel, je odšel na zdravljenje v Chieri blizu Torina, kjer so imeli salezijanci svoj zavod. Po ozdravitvi ni dobil potnega lista za vrnitev v Ljubljano, zato je odšel domov k materi v Podgoro. Goriško bogoslovje je obiskoval 1928–32 in bil tam 1928 posvečen v subdiakona, 1932 v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Cerknem (1932–33), kot župnik na Otlici (1933–37), od 1937 v Pliskovici na Krasu, upravljal je tudi župniji Veliki Dol (1937–44) in Gabrovico (1954–73). V Pliskovici je imel slovenski verouk v cerkvi. V starosti je popolnoma oslepel, zato je bil 1985 razrešen službe župnika.

Svoje pesmi je pod psevdonimom Smrekar pričel objavljati v goriških revijah, ki so izhajale le kratek čas. V reviji Naš čolnič je 1927–29 objavil enaindvajset pesmi z versko (Velikonočna, Ostani pri nas, V jutru, V oktobru, Moje srcé, Knežja hči, V ranem jutru, Razodetje, Sveta noč) ali bivanjsko tematiko (Sveča, Šli so, Čez leta tri, Koče). Po ukinitvi revije je 1929–30 v Družini objavil osem posvetnih pesmi, 1929 pa v Novem listu eno religiozno (Sveti večer). Ob prihodu novega goriškega škofa Carla Margottija je prispeval pesem v zbornik Presvetlemu prevzvišenemu gospodu Karolu Margotti, knezonadškofu goriškemu (Gorica, 1934), v katerem so pesmi objavili še Venceslav Bele, Stanko Stanič, Ljubka Šorli, Štefan Tonkli in Ivan Tul. V njem so želeli opozoriti na težek položaj Slovencev v goriški nadškofiji.

Kasneje je sedem pesmi objavil v celjskem Koledarju Mohorjeve družbe (1964–65, 1967, 1969). Občutke v času druge svetovne vojne je 1944 upesnil v pesmi V letu strahote, sicer pa se je posvečal tematiki Krasa (Kras, Kraška pomlad). Med vojno je v Pliskovici napisal tudi pesem Človek človeku zver. Obe medvojni pesmi sta objavljeni v zbirki Slovensko pesništvo upora, 3 (1996).

Dela

[Pesmi], Naš čolnič (Gorica), 5, 1927, št. 1, 4–6, 8, 9, 11; 6, 1928, št. 4, 6, 7, 9, 12; 7, 1929, št. 1.
[Pesmi], Družina (Gorica), 1, 1929, št. 2, 5, 7; 2, 1930, št. 2, 3, 5.
Sveti večer, Novi list (Gorica), 19. 12. 1929.
[Priložnostna pesem], Presvetlemu prevzvišenemu gospodu gospodu [!] Karolu Margotti, knezonadškofu goriškemu, Gorica, 1934.
Kraška pomlad, Dekletova žalost, Koledar Mohorjeve družbe za prestopno leto 1964, Celje, 1963, 136.
Večer, V letu strahote 1944, Večer, Koledar Mohorjeve družbe za leto 1965, Celje 1964, 87, 136.
Kras, Koledar Mohorjeve družbe za leto 1967, Celje, 1966, 155.
Kraška pomlad, In zopet pomlad, Koledar Mohorjeve družbe za leto 1969, Celje 1968, 127.

Viri in literatura

PSBL.
Kazimir Humar: Učiteljica Pavla Makuc, njena doba in podoba, Koledar goriške Mohorjeve družbe za leto 1973, Gorica, 1973, 71–77.
Vida Rojic: Iz zgodovine Strnišča in Kidričevega, Časopis za zgodovino in narodopisje, 55, 1984, št. 1, 57–121.
Viljem Žerjal: Župnik Ivan Delpin, Katoliški glas, 25. 11. 1993.
Franc Bole: »Rad sem duhovnik« : slepi biseromašnik Ivan Delpin, Ognjišče, 29, 1993, št. 6, 16–17.
M.: Duhovnik Ivan Delpin, Družina, 28. 11. 1993.
Slovensko pesništvo upora 1941–1945, 3, Novo mesto, 1996.
Bogdan Kolar: Salezijanci : sto let na Slovenskem, Ljubljana, 2001.
Vili Prinčič: V Brucku taborišču … 1915–1918 : ob stoletnici dogajanj, Trst, 2015.
Petra Svoljšak, Gregor Antoličič: Leta strahote : Slovenci in prva svetovna vojna, Ljubljana, 2018.
Ditmajer, Nina: Delpin, Ivan (1905–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007290/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. november 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Petra Testen Koren Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2023-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Delpin Ivan, pesnik, r. 25. marca 1905 v Podgori pri Gor. Oče Ivan, delavec, mati Riharda Jenko. Osn. š. začel v Podgori. Med prvo svetovno vojno bil v begunstvu v Avstriji (Bruck an der Leithe, Gmünd, Steinklamm itd.). Kasneje na Dunaju, kjer je bil v slov. šoli v konviktu (učila Pavla Makuc). Gimn. začel obiskovati na Dunaju (š. 1. 1916–17) v III. dunajskem okraju. Po vojni prišel v Strnišče pri Ptuju, šolanje prekinil za eno leto. Živeli so v barakarskem naselju, kjer je bila mizarska zadruga, zato je tu postal mizarski vajenec. Potem je prišel v Lj. na Rakovnik k salezijancem, kjer je opravil sprejemni izpit za 2. gimnazijo. Ostale gimn. razrede opravil v Veržeju, nakar je zbolel in se dve leti zdravil v kraju Chieri v Piemontu. Po ozdravitvi hotel spet v Jslo, a mu oblasti niso dale potnega lista. Zaprosil je za gor. bogoslovje in ga tu končal (1928–32). Ordiniran v Vidmu 26. marca 1932. Kpl. v Cerknem (1932–33), žpk na Otlici (1933–37), od 1937 žpk v Pliskovici na Krasu, med tem časom upravljal Veliki dol (1937–1944), od 1954 do 1973 oskrboval tudi Gabrovico. Prve pesmi je iz Chierija pošiljal NašČ, ki mu jih je objavil 1927 deset, 1928 osem in tudi zadnja številka (1929/1) je prinesla eno. Po ukinitvi NašČ je sodeloval v obeh letnikih Družine (1929–30), vmes enkrat tudi v NL (1929, št. 39). V bogoslovju je bil član Akademije sv. Karla Boromejskega, tu imel tudi za tovariša Štefana Tonklija (Sejavca). Izdajali so rkp list Kladivar. Ob Sedejevem srebrnem jubileju škofovanja je bila akademija, na kateri je bila recitirana še neobjavljena D.-ova pesem Non prevalebunt. Pesem Nove orgle (za Piliskovico) mu je uglasbil V. Vodopivec (1941). Pesmi je objavljal v KolMD (Celje) prim. letnike 1964–65, 1967, 1969. Na pobudo dr. Janka Kralja je za Sigmo prevedel Sheehanovo delo Marjetica mala pevka (Sigma, 1932). Ob prihodu v Gor. škofa Margottija je prispeval priložnostno pesem v zbornik Presvetlemu prevzvišenemu Gospodu Karolu Margottiju... (Gor. 1934). Pretežno se je podpisoval kot Smrekar.

Prim.: Cerkev na Slovenskem, 280; Koleričeva, enoti 739, 845; osebni podatki.

Brj.

Brecelj, Marijan: Delpin, Ivan (1905–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007290/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. november 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine