Dekleva, Jože (1899–1969)

DEKLEVA, Jože, politik, pravnik, publicist (r. 8. 2. 1899, Bač pri Materiji; u. 27. 12. 1969, Trst, Italija). Oče Ivan Dekleva, čevljar, mati Ana Dekleva, r. Šuman. Svak Jaka Avšič, partizanski poveljnik in general.

Srednjo šolo je obiskoval 1911–20 in vmes odslužil vojaški rok (1917–18). Maturiral je v Ljubljani 1920 in se tam vpisal na pravno fakulteto. Diplomiral je v Ljubljani, doktoriral pa v Sieni (1925). Od 1926 je bil odvetniški pripravnik pri Borisu Furlanu in nato Joahimu Ražmu v Trstu. V tem času se je vključil najprej v legalne, nato pa v ilegalne narodnoobrambne organizacije. Dekleva sodi v najožji krog pobudnikov protifašističnega odporniškega gibanja v Trstu, organizacij Borba (ustanovljena decembra 1927) in TIGR (ustanovljen septembra 1927; med vodilnimi predstavniki so bili poleg njega še Dorče Sardoč, Andrej Šavli, Jože Vadnjal, Zorko Jelinčič in Albert Rejec). Bil je predsednik Zveze mladinskih društev v Trstu od 1926 do razpusta 1927, ilegalno pa do aretacije 1928, ko je bil zaradi protiitalijanske dejavnosti skupaj s Sardočem in Romanom Pahorjem obsojen na pet let konfinacije ter skupaj s slednjim poslan na otok Ponza. Tam so ga dvakrat aretirali in obakrat za več mesecev zaprli. Ko se je novembra 1932 vrnil iz konfinacije, v Trstu zaradi političnih razlogov ni mogel dobiti zaposlitve, oblasti pa mu niso izdale niti dovoljenja za bivanje v mestu. Konfinirali so ga v Materijo in ga tudi sicer šikanirali. Februarja 1934 ga je policijski komisar iz Tolmina dal aretirati skupaj z Rudijem Uršičem in Slavkom Tuto pod obtožbo, da je imel stike z nevarnimi oporečniki na Primorskem ter da je političnim preganjancem preko njihovih družin delil denarno pomoč jugoslovanske vlade; kaznovan je bil z amonicijo za dobo dveh let. Avgusta 1934 se je izselil v Ljubljano, kjer je dobil službo kot odvetniški pripravnik, 1935 je prejel jugoslovansko državljanstvo in 1939 odprl lastno odvetniško pisarno.

V Ljubljani se je vključil v primorsko emigrantsko društvo Tabor, postal njegov odbornik in predsednik (1935–39), nato pa še odbornik Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine; 1936 je bil na kongresu v Zagrebu izvoljen za dveletni mandat za enega od treh podpredsednikov; preko Danila Zelena je vzdrževal stike z vodstvom TIGR-a v Trstu ter mu po svojih močeh vsestransko pomagal. Sam je osnoval tudi društvo Bratstvo bivših političnih kaznjencev iz Julijske krajine, v katerem je bil izvoljen za predsednika. V tem času se je tudi poročil.

Italijanski agenti so ga vseskozi budno spremljali v Jugoslaviji. Ob italijanski zasedbi osrednje Slovenije 1941 se je skupaj s svakom Jako Avšičem najprej umaknil v Zagreb, nato v Kragujevac in nazadnje v Leskovac, kjer ga je decembra 1941 aretiral Gestapo, poslal v zapor v Niš, nato v Beograd, marca 1942 pa izročil italijanskim oblastem. Selitev po različnih zaporih se je nadaljevala: 1942 je bil zaprt na Reki, v Kopru in Ljubljani ter nato v Regini Coeli v Rimu, kjer ga je posebno sodišče obsodilo na dvanajst let zapora, ker je bil član iredentistične organizacije v Jugoslaviji in ker si je prizadeval za odcepitev dela ozemlja od Italije. Marca 1943 so ga premestili v kaznilnico v Castelfranco Emilia (Emilija - Romanja). V tem času je navezoval stike z drugimi slovenskimi zaporniki, tudi z nekaterimi obsojenci drugega tržaškega procesa (npr. Franom Tončičem, Angelom Kukanjo in Tuto) ter med njimi organiziral politično in kulturno delo, ustanovil celico OF in postal član osrednjega odbora OF, v katerem so bili tudi predstavniki slovenskih komunistov, med njimi Miha Marinko. Celica OF je bila neposredno povezana z vodstvom OF v Ljubljani preko njegove žene Franje Dekleva, ki je enkrat mesečno obiskovala moža in tako vzdrževala redno zvezo. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so ga izpustili iz zapora, karabinjerji so ga decembra odvedli v Trst, kjer so ga Nemci izpustili. Vrnil se je v Ljubljano in naprej sodeloval v OF. Postal je član Mestnega odbora OF za Ljubljano in organizacije Slovenska narodna pomoč (SNP). Zastopal je tudi OF pri pogajanjih z Nemci pred njihovim umikom konec aprila 1945.

Podobno kot druge primorske sodelavce OF, ki niso bili komunisti, ter zaradi osebnih zamer in spora med notranjepolitičnimi strujami OF, ga je po osvoboditvi maja 1945 OZNA zaprla in zasliševala. Ker mu niso mogli dokazati nič obremenilnega, v njegov prid pa so pričali ugledni primorski politiki, med njimi Joža Vilfan in Mitja Ribičič, so ga izpustili in poslali v Trst. 1946 se je vključil v KP Julijske krajine. Ob informbirojevskem sporu 1948 se je opredelil za jugoslovansko stran, proti za KPJ obremenjujoči resoluciji informbiroja. Izvoljen je bil za podpredsednika OF za STO in postal član Slovensko-italijanske antifašistične unije (SIAU). Junija 1949 je bil na prvih občinskih volitvah v Trstu kot edini slovenski predstavnik izvoljen na listi Slovensko-italijanske ljudske fronte (SILF) v tržaški občinski svet; drugi Slovenec v šestdesetčlanskem občinskem svetu je bil predstavnik desnice Josip Agneletto. Na volitvah maja 1952 je bil znova izvoljen v tržaški občinski svet, tokrat kot edini kandidat Neodvisne socialistične liste, na tej listi pa je bil kot eden od dveh izvoljen še 1956. V tržaškem občinskem svetu se je ves čas boril za pravice Slovencev in proti italijanskemu šovinizmu; bil je avtor številnih spomenic, resolucij in govorniških nastopov. O svojem delu in pobudah je redno objavljal prispevke v časopisju, zlasti v Primorskem dnevniku. V Jadranskem koledarju je objavil več tehtnih prispevkov o manjšinski problematiki. Bil je vezni člen med komunističnim vrhom v Ljubljani in prozahodno usmerjeno demokracijo v Trstu. Februarja 1952, ko je vodil delegacijo tržaških Slovencev v Beogradu, ga je po posredovanju Edvarda Kardelja in Vilfana sprejel tudi predsednik Josip Broz - Tito. Skupaj s predstavniki vodstva levice med slovensko manjšino v Trstu večkrat ni soglašal z grobimi odločitvami slovenskih oblasti, ki so obsodile vidnejše Slovence, npr. Edvarda Kocbeka in Jožeta Pučnika. Dekleva je 1958 med drugim tvegano posredoval za razveljavitev obsodbe Pučnika in njegovo izpustitev iz zapora. Kot eden vidnejših politikov si je prizadeval za priznanje organizacije TIGR kot odporniškega gibanja Primorcev pri CK ZKS, tudi da bi članom podelili ustrezen borčevski status in jim dovolili veteransko organizacijo.

Že 1945 je v okviru Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora (PNOO) prevzemal zadolžitve kot pravnik in član različnih odborov. Bil je predsednik odbora za proslavo bazoviških žrtev in postavitev spomenika septembra 1945. Bil je soustanovitelj številnih osrednjih slovenskih kulturnih ustanov v zamejstvu, od gledališč do Glasbene matice. Vse od ustanovitve 1951 je bil predsednik odbora za gradnjo slovenskega kulturnega doma v Trstu, 1957 je položil temeljni kamen zanj in ostal na tej funkciji do odprtja doma decembra 1964. Nazadnje je bil predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ; 1958–62), pozneje pa izvoljen za častnega predsednika do smrti.

V Kozini so mu ob stoletnici rojstva 1999 postavili doprsni kip in priredili strokovni posvet z izidom monografije o njegovem življenju in delu.

Dekleva Jože, organizator, politik, r. 8. febr. 1899 v Baču pri Materiji, u. 27. dec. 1969 v Trstu. Oče Ivan, čevljar, mati Ana Šuman. Srednjo š. je obiskoval od 1911 do 1920. Medtem (od 10. okt. 1917 do 31. okt. 1918) je bil pri vojakih. Maturiral je v Lj. 8. marca 1920. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto v Lj. Diplomiral je v Lj., doktoriral pa v Sieni 7. dec. 1925. Od 1926 je bil odvetniški pripravnik pri dr. Borisu Furlanu in nato pri dr. Ražmu v Trstu. V tem času se je odlikoval kot prosvetni delavec v levičarskih vrstah. Bil je predsednik Zveze mladinskih društev na Tržaškem do njenega razpusta 1927, ilegalno pa do 4. avg. 1928, ko je bil po dogodkih v Škocijanu aretiran skupaj z Dorčetom Sardočem in Romanom Pahorjem. Vsi trije so prišli pred pokrajinsko policijsko komisijo, ki jih je obsodila vsakega na pet let konfinacije. Notranje ministrsvo je poslalo dr. D. in Romana Pahorja na otok Ponzo, dr. Dorčeta Sardoča pa na Lipari. V času množičnih aretacij na Primorskem 1930 so D. prepeljali z otoka v Neapelj in ga zaprli; niso ga pa mogli vključiti med obtožence I. trž. procesa, saj je bil aretiran že 1928, ko se je terorizem Borbe šele pričel. Dne 2. dec. 1930 je bila organizirana stavka na Ponzi in Liparih, ker je vlada zmanjšala vzdrževalnino na polovico. Na Ponzi je med organizatorji, pripadniki raznih it. strank, D. zastopal Slovence. Zato so ga skupaj z ostalimi poslali v zapor v Neapelj, kjer je preživel dva meseca. Ko se je vrnil na Ponzo, mu je umrla mati. Zato je lahko prišel za teden dni domov v Bač na dopust. 13. dec. 1932 so ga izpustili. Vrnil se je v Trst, a zaposlitve kot odvetniški pripravnik ni našel. 25. febr. 1934 ga je dr. Bicchi, policijski komisar v Tolminu, dal aretirati skupaj z Rudijem Uršičem in Kobarida in študentom Slavkom Tuto iz Tolmina; obtožili so jih, da so imeli stike z nevarnimi elementi na Primorskem, da so delili slov. obsojencem preko njihovih družin denarno pomoč, katero naj bi po neznanih kanalih dajala jsl. vlada. Vendar policiji ni uspelo priti dlje kot do Pepce Manfreda iz Kobarida, ki je resnično prejemala iz tega fonda pomoč za brata Andreja in Janka. D. in ostala dva so dobili amonicijo dveh let po zakonu z dne 18. jun. 1931 št. 773. Nato so bili vsi trije izpuščeni iz zapora. D.-i je življenje postalo prava muka. Čeprav nerad, se je prve dni avg. izselil v Lj., kjer je ponovno začel kot odvetniški pripravnik. Lastno odvetniško pisarno je odprl 12. jun. 1939. Medtem se je vključil v društvo Tabor in postal odbornik tega emigrantskega društva ter preko njega tudi odbornik Zveze emigrantskih društev v Jsli. V tem času se je poročil s Francko, sestro polkovnika kr. vojske in poznejšega generala Avšiča. Ob it. zasedbi Lj. se je umaknil v Zgb, Kragujevac in Leskovac, da bi ga oblast spet ne zaprla. Iztaknil ga je gestapo, ga 19. dec. 1941 aretiral in poslal v zapor v Niš, nato v Bgd in Banjico. Gestapo ga je 10. marca 1942 izročil It. 13. marca 1942 so ga zaprli na Reki, 19. marca ga poslali v Koper, kjer je ostal do 17. maja; nato so ga prepeljali v lj. zapore na Miklošičevi cesti, kjer je ostal do 17. sept., od tu so ga poslali v zapor Regina Coeli v Rimu. Posebno sodišče pod predsedstvom faš. generala Griffinija ga je obsodilo na 12 let zapora, ker je pripadal iredentistični organizaciji v Jsli in deloval za odcepitev dela ozemlja od It. Razprava je bila 12. dec. 1942. Dne 19. marca 1943 so ga odvedli v kaznilnico Castelfranco Emilia, kjer je prišel v stik z nekaterimi obsojenci II. trž. procesa, kot npr. z dr. Tončičem, dr. Kukanjo in dr. Tuto. Tu je organiziral med Slovenci OF. Navezal je stike z raznimi priprtimi komunisti, npr. z Mihom Marinkom in Zdenkom Štambukom. Ti so bili ločeni od it. državljanov. Dne 23. dec. 1943 so ga Nemci izpustili. Vrnil se je v Lj., kjer je postal član mestnega odbora OF. Po končani vojni je bil tudi on, čeprav član OF, kot nekateri vodilni primorski nekomunisti zaprt in ga je UDBA zasliševala. Ker niso našli na njem nobene krivde, so ga izpustili in poslali v Trst. L. 1946 se je vključil v KPS. Postal je odbornik SIAU. Ob obsodbi kominforma 1948 se je kot zaveden Jugoslovan opredelil za jsl. stran. Izvoljen je bil za podpreds. OF za STO. Na prvih obč. volitvah v Trstu 10. jun. 1949 je bil kot edini izvoljen na listi Slovensko-italijanske ljudske fronte (SILF) v trž. občinski svet. Ob vsaki priložnosti je moral poslušati napade it. večinskih strank, ki se niso mogle znebiti šovinistične miselnosti, ki je pred vojno v veliki meri pomagala fašizmu proti slov. manjšini. To ga ni motilo, ker je bil mirnega značaja in je imel politični format. V občinskem svetu je pogumno zagovarjal pravice svojega ljudstva. Pri drugih volitvah 25. maja 1952 je bil spet izvoljen v trž. obč. svet kot edini kandidat Neodvisne socialistične liste. Večkrat je uspešno posredoval za prostore slov. š. Na volitvah 27. maja 1956 je bil eden od dveh izvoljenih na tej listi. Od 1958 do 1961 je bil preds. SKGZ. Bil je preds. odbora za gradnjo Kulturnega doma in preds. odbora za postavitev spomenika bazoviškim žrtvam. O svojem delu in pobudah je stalno poročal v tisku.

Prim.: arhiv dr. Slavka Tuta; Aula IV; Angelo Kukanja, Umrl je dr. J. D., PDk 28. dec. 1969.

S. T.