Novi Slovenski biografski leksikon
DEBENJAK, Riko (rojstno ime Rihard Andrej Debenjak; Rihard Debenjak, psevdonima Ride, Deri, vzdevek Dori), grafik, slikar (r. 8. 2. 1908, Gorenja vas, Kanal ob Soči; u. 26. 12. 1987, Ljubljana). Oče Josip (Jožef) Debenjak, zidarski mojster, mati Jožefa Debenjak, r. Košir. Sin Božidar Debenjak, filozof, snaha Doris Debenjak, jezikoslovka, prevajalka, vnuk Primož Debenjak, prevajalec.
Rojen je bil kot sedmi od devetih otrok v zavedni slovenski družini. 1915 se je družina zaradi bojev na soški fronti preselila v Sv. Jurij ob južni železnici (danes Šentjur). 1920–24 je obiskoval realko v Ljubljani, nato pa se je vrnil k družini v Kanal. 1924–26 je obiskoval učiteljišče v Tolminu, njegovi bratje in sestra pa so zaradi fašizma emigrirali v Jugoslavijo. 1926 se je preselil k bratu Tonetu v Subotico, saj ga po očetovi bolezni družina ni zmogla več finančno podpirati. 1926 je opravil izpit iz telegrafske stroke in delal kot telegrafski pripravnik na železnici v Subotici. Čeprav je že tedaj zaprosil za jugoslovansko državljanstvo, ga je dobil šele 1937 po posredovanju Antona Korošca. 1928 je opravil prometni izpit in bil premeščen v Novi Sad, kjer je do 1930 delal kot prometni uradnik – telegrafist. 1930 se je vpisal na umetniško šolo v Beogradu (Umetnička škola u Beogradu) in 1934 diplomiral pri Ljubomiru Ivanoviću na temo portreta v slikarstvu. Med šolanjem se je preživljal z različnimi deli, mdr. je dve leti pomagal scenografoma Vladimirju Ivanoviču Žedrinskemu in Ananiju Aleksejeviču Verbickemu pri izdelavi kulis za narodno gledališče v Beogradu ter oblikoval plakate in uporabne predmete. 1934 se je vpisal na višji akademski tečaj na beograjski umetniški šoli, kjer ga je slikarstvo poučeval Ivan Radović. Ivanović ga je seznanil z osnovami grafike, zlasti lesoreza, in poudarjal pomen risbe. Med vsakoletnimi štirinajstdnevnimi obiski srbskih samostanov, ki jih je Ivanović organiziral za študente, je kopiral srednjeveške freske. Ob zaključku šolanja (1937) je kot edini učenec akademskega tečaja skupaj s svojimi profesorji razstavljal na Jubilejni jesenski razstavi v paviljonu Cvijete Zuzorić v Beogradu. Konec decembra 1937 je odpotoval v Pariz, kjer se je izpopolnjeval ob kopiranju starejšega slikarstva v Louvru in nekaj časa obiskoval tečaj risanja na Académie de la Grande Chaumière. Osredotočal se je na sakralno slikarstvo, v želji, da postane cerkveni slikar. Marca 1939 je kot edini Slovenec razstavljal na razstavi jugoslovanskih umetnikov v pariški galeriji Bernheim-Jeune, ki je že prvi dan razstave odkupila njegovo sliko Boulevard St. Michel. Poleti 1939 je odšel domov, se naselil v Ljubljani in ilustriral. 1940 je bil zaradi tumorja na hrbtenici operiran. 1943 se je zaradi lažjega dostopa do zdravniške oskrbe, ki mu je bila po ograditvi Ljubljane z bodečo žico onemogočena, z družino s Celovške ceste preselil v atelje pokojnega Riharda Jakopiča na Mirju, kjer so ostali do 1955. Po drugi svetovni vojni se je posvečal slikarstvu, ilustraciji, karikaturi in grafiki. 1948–49 je kopiral srednjeveške freske. 1949 je bil imenovan za profesorja grafike na Šoli za umetno obrt v Ljubljani. 1950 je bil izvoljen za docenta za grafiko na Akademiji upodabljajočih umetnosti (danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje) v Ljubljani (1962 za izrednega, 1965 za rednega profesorja), kjer je poučeval grafiko v okviru rednega in specialističnega študija ter 1960–73 vodil katedro za grafiko. 1957 je na povabilo Johnnyja Friedlaenderja in s štipendijo Prešernovega sklada delal v njegovem grafičnem ateljeju v Parizu. Tam se je podrobneje seznanil z barvno akvatinto. 1971–73 je bil prorektor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. 1973 se je upokojil in prenehal s tiskanjem grafik, posvetil se je slikarstvu. 1977 je bila v Kanalu odprta Galerija Rika Debenjaka. 2008 so ob stoletnici umetnikovega rojstva pred vhodom v galerijo odkrili bronasto portretno glavo, delo Mirsada Begića.
Vključen je bil v več strokovnih združenj: 1940 je postal član Društva likovnih umetnikov Slovenije, 1945 član njegovega prvega odbora, 1954–56 njegov predsednik, 1961–63 je bil predsednik umetniškega sveta; 1953–60 je bil član mednarodnega združenja lesorezcev Xylon (Société Internationale des Graveurs sur Bois), 1960–64 član in 1963–64 predsednik umetniškega sveta Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije, 1964 član mednarodne žirije za podelitev nagrad na VII. mednarodni razstavi Bianco e nero v Luganu, 1964–67 predsednik odbora za likovno sodelovanje pri Komisiji za kulturne zveze s tujino v Beogradu. 1969–73 je bil član Grupe 69.
Sodi med najpomembnejše grafike 20. stoletja na Slovenskem in velja za enega od utemeljiteljev ljubljanske grafične šole. V grafiko je uvajal eksperimentiranje, še zlasti v jedkanici in akvatinti, kjer je izpostavljal izkoriščanje vseh možnosti globokega tiska, tudi naknadne intervencije v matrico in vpeljavo barve v obe tehniki, kar je postalo prepoznavna značilnost ljubljanske grafične šole. Njegov grafični opus obsega (barvno) jedkanico, (barvno) akvatinto, kombinacijo barvne akvatinte in jedkanice, (barvno) litografijo, (barvni, tonirani, lavirani) lesorez, linorez, suho iglo, rezervaš in kombinacije tehnik (npr. jedkanice in suhe igle, barvne jedkanice in gravure). Z grafiko se je začel ukvarjati med šolanjem v Beogradu, jo gojil med drugo svetovno vojno, ko ga je zanjo navdušil Božidar Jakac, ok. 1955 pa je prevzela primat v njegovem opusu. Pritegnila ga je barvna litografija, v kateri je nastal prvi grafični cikel Panjske končnice (1951–53) in za katero je uporabljal večje formate. Motive je črpal zlasti iz etnologije in krajine, pritegnile so ga npr. panjske končnice, v katerih je izpostavljal ploskovitost v kontrastu pestrih barv in vrhunec v razvoju motiva dosegel s plastenjem ploskev na Panjskih končnicah V (1953). Med njegove prepoznavne motive sodi lik Kraševk oz. Istrank. Sprva jih je podajal ekspresivno in izpostavil žensko s košem na glavi (pacónom) kot delavno ženo sredi puste pokrajine, jo postopoma reduciral na bistvene kompozicijske elemente in jo upodabljal v silhuetah, dokler v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja ni prerasla v abstraktni znak. Vrhunec doseže arhaično podana Kraška kariatida (1957) kot okameneli spomenik kraški ženi. Slogovna premena je opazna še na drugih grafikah, ki so od prve polovice petdesetih let dalje nastajale v vedno bolj abstrahirani likovni govorici s poudarkom na konstrukcijskih elementih linije in ploskve ter v drugi polovici petdesetih let dosegle čisto abstrakcijo. To je gojil še v naslednjih dveh desetletjih in v posameznih ciklih naglašal grajenje kompozicije po načelu barvnih ploskev in lis, organskost form ter informelovsko poudarjanje snovnosti z razgibanimi teksturami, v katerih se odraža patina časa (npr. cikli Na morskem dnu, 1957–58; Kamen, 1959–60; Sledi na ometu, 1961; Drevo-skorja-smola, 1965–66; Magične dimenzije, 1967–76). Grafike, ki kažejo spremembo v slogu, je 1953 razstavil v Moderni galeriji na prelomni razstavi skupaj s Stanetom Kregarjem, ki je odprla vrata modernizmu in zakoreninila abstrakcijo na Slovenskem. V petdesetih letih je preizkušal tehniko akvatinte v kombinaciji z drugimi (gravuro, jedkanico), na njegovo raziskovanje grafičnih tehnik pa je pomembno vplivalo izpopolnjevanje pri Friedlaenderju 1957 v Parizu, kjer je dovršil kombiniranje tehnik in načine tiskanja. Barvna akvatinta mu je omogočila mehkejše prehode in širok barvni razpon, v njej je uspel realizirati tudi reliefne odtise (cikel Grebelce, 1962–63), z jedkanjem matrice do perforacije pa ustvariti kontraste med belimi zarezami in temnejšim ozadjem (Drevo-skorja-smola). Ta kontrast je vplival na najobsežnejšo serijo Magične dimenzije. Vsebinsko je njena predhodnica grafika Človek in prostor (1957), ki jo je navdihnila izstrelitev Sputnika. Vesolje kot vseobsegajoči, magični prostor, katerega temino razsvetljujejo svetlobni siji, vprašanje človekove vpetosti vanj, časa in prostora je osrednja tema serije. Izdeloval je grafične predloge (večinoma jedkanice in suhe igle) za znamke (1953 z Maksimom Sedejem za serijo treh spominskih znamk OZN, 1956 za serijo dvanajstih spominskih znamk z motivi iz jugoslovanske umetnosti, 1958 za serijo štirinajstih znamk na temo jugoslovanskega gospodarstva). Kot pedagog je bil pomemben za vzgojo več generacij grafikov, ki so tvorili jedro mednarodno prepoznavne ljubljanske grafične šole.
Slikarstvu se je posvečal od konca šolanja do druge polovice petdesetih let in po upokojitvi. Vseskozi je gojil realizem, v zgodnjem obdobju je viden vpliv impresionizma, postimpresionizma in barvnega realizma, v poznem se je približal abstrakciji, a ni nikoli docela prešel vanjo. Tihožitja, portrete, avtoportrete, akte in krajine je ustvarjal v olju, akvarelu, pastelu. Ukvarjal se je z mozaikom in stenskim slikarstvom na suh omet. V zgodnjem obdobju je bil znan kot slikar monumentalnih platen sakralne vsebine.
Bil je izvrsten risar, zapisan natančni, veristični risbi, ki je nastajala zlasti v tušu, črnilu in kredi. Bil je eden od pionirjev medvojne in prve povojne slovenske ilustracije. 1946 je objavljal karikature v Pavlihi. 1955 je izdelal kulise za balet Lisica zvitorepka Igorja Stravinskega za Opero v Ljubljani.
Prejel je več nagrad, npr. 1957 za grafični list Kraška kariatida na II. mednarodni grafični razstavi v Ljubljani nagrado Jakopičevega paviljona in na I. mednarodnem bienalu grafike v Tokiu drugo nagrado Ministrstva za zunanje zadeve, 1958 zlato medaljo za grafiko na II. mediteranskem bienalu v Aleksandriji, 1959 prvo nagrado za najboljšega tujega grafika na V. bienalu v São Paulu, 1960 Prešernovo nagrado za grafične stvaritve v 1959. 1965 mu je JAZU podelila nagrado za grafični list Kompozicija VI na IV. razstavi jugoslovanske grafike v Zagrebu. 1966 je za grafični list Drevo-skorja-smola prejel nagrado Memorial S. A. Reid Award v Torontu, 1967 na II. trienalu jugoslovanske umetnosti v Beogradu zlato plaketo za grafiko in srebrno plaketo Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije. 1968 je bil odlikovan z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki. 1970 je prejel Grand Prix na III. mednarodnem bienalu grafike v Krakovu, 1971 častno in 1973 veliko častno nagrado na mednarodni grafični razstavi v Ljubljani, 1972 zlato medaljo za prispevek k razvoju sodobne grafične umetnosti na prvem norveškem mednarodnem grafičnem bienalu v Fredrikstadu, 1974 Jakopičevo nagrado, 1976 red dela z rdečo zastavo, 1977 Herderjevo nagrado na Dunaju. 1987 je postal častni občan Nove Gorice.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine