Danev, Danilo (1915–1988)

Danev (Daneu) Danilo, glasbenik in dirigent, r. 29. apr. 1915 na Kontovelu pri Trstu, živi v Zagrebu. Oče Štefan je bil kmet, mati Ivana Verša. Osn. in sred. š. je dovršil v Trstu, kot samouk se je naučil igrati mandolino in violino in se toliko usposobil, da se je vpisal v 3. letnik konservatorija Tartini v Trstu. Med študiranjem je vodil na Kontovelu moški kvartet in oktet, v Barkovljah pa več let mešani c. pevski zbor. Zaradi tega so ga fašisti pretepli in mu prepovedali hoditi v Trst. Pozneje je vodil m. pevski zbor na Opčinah, mešani in m. zbor v Plavjah, kamor se je vozil po dvakrat na teden s kolesom, in mešani štempiharski pevski zbor v Trstu. Z zadnjim zborom je pogosto nastopal na nelegalnih prireditvah in družabnih večerih do sept. 1940, ko so se začele aretacije. D.-a so pred diplomskim izpitom iz kompozicije in dirigiranja 4. sept. 1940 zaprli, najprej v Trstu, potem v Kopru, 21. mar. 1941 so ga internirali v Ariano Irpino (prov. Avellino) in tu je ustanovil in vodil pevski zbor internirancev. Po italij. premirju sept. 1943 je pobegnil v Bari k edinicam NOVJ, od tu so ga poslali v taborišče Gravino, nato v partizansko bazo štaba jsl. mornarice v Monopoliju, kjer je sodeloval v kulturno-prosvetnem in propagandnem oddelku. 9. okt. 1944 so ga prepeljali na Vis, 1. nov. pa v Split, kjer je postal dirigent narodnega gledališča (do 22. mar. 1945). Iz Splita je odšel v Šibenik in bil ravn. in dirigent tamkajšnjega gledališča (23. mar. 1945 –15. nov. 1949). Poleg tega je poučeval na glasbeni š. in vodil pevski zbor Kolo, ki je štel 120 članov, odnesel v letih 1945–49 na republiških in zveznih festivalih prve nagrade in nastopal tudi v tujini, pozimi 1946–47 po Albaniji in Češkoslovaškem. Od 15. nov. 1949 do konca dec. 1952 je bil dirigent-korepetitor v Operi Hrv. nar. gledališča v Zagrebu, vodil pevska zbora Pavao Markovac in Vladimir Nazor (do 1965), 12 let pevski zbor Kult. prosv. društva Slov. dom in poučeval glasbo na Učit. šoli (1953–65). Še kot študent na Tartiniju je uglasbil nekaj pesmi za pevske zbore, npr. Razodeni po besedilu Josipa Kravosa; ko je igral mašo pri Sv. Justu, je dobil za nagrado nov klavir. Po vojni je uglasbil nekaj zborovskih pesmi, med katerimi so najznačilnejše: Aoj goro, Oj sokole, Partizansko kolo, Zdravo republiko idr., več narodnih in borbenih pesmi, harmoniziral in obdelal nekaj enoglasnih pesmi za mešani, moški in ž. zbor. Za dve je dobil 1947 zvezno nagrado. Uglasbil je opero v 3 dej. Alkar po istoimenski noveli Dinka Šimunovića (libreto Marko Fotez), ki še ni bila uprizorjena. Napisal je tudi glasbo za filma Kota 905 (1960) in Opasni put (1962). Odlikovan je bil z Redom dela II. stopnje in z Redom za zasluge za narod.

Prim.: osebni podatki; ž. arh. Kontovel; Muzička enciklopedija I, Zgb 1958, 329; M. Bolčič, D. D. petdesetletnik, JKol 1965, 114–15; isti, Prosvetno delo v ilegali od 1927 do velikih aretacij, Prosvetni zbornik 1868–1968, Trst 1970, 234, 242; Kojeko, Bgd 1970, 188; PDk 1965, 9. maj.

Jem.