Damiani, Enrico (1892–1953)

Damiani Enrico, slavist in prevajalec, r. 28. apr. 1892 v Rimu, u. 10. dec. 1953 tam. V Rimu je dovršil osn. in srednje š. ter univ. s pravom (1914). Dobil je mesto tajnika v knjižnici poslanske zbornice (Biblioteca della Camera dei Deputati), kjer je ostal vse življenje in napredoval do generalnega ravn. 1920 je začel študirati ruski jezik in književnost in se ga toliko naučil, da je 1922 objavil prve prevode iz Turgenjeva, Puškina in drugih. Iz ruščine je prešel na poljščino, češčino, bolgarščino in srbohrvaščino. Bolj kot znanstvenik je želel biti kulturni posrednik in seznanjati Italijo s slovanskim svetom. V letih 1923–24 se je zanimal predvsem za Južne Slovane in 1925 izdal prvo knjigo iz bolgarske književnosti Poeti bulgari. 1927 je prvič obiskal Bolgarijo, ki je postala njegova izvoljena dežela. Od 1928–35 je imel na sofijski U 6-mesečne tečaje o italij. literaturi. 1929 je dosegel privatno docenturo za slovanske jezike in književnosti in postal pov. prof. za bolgarski jezik in književnost na rimski U, pozneje še na Istituto univ. orientale v Neaplju za bolg. in polj. jezik ter književnost. Izdajal je dvojezično bolgarsko revijo (Sofia 1931–37, Rim 1939–43) in napisal vrsto knjig o bolg. književnosti in jeziku. Slovenščine se je začel načrtno učiti 1943 s prof. Jankom Ježem, ki je bil lektor na rimski U (1943–48). Skupaj sta prevedla Josipa Jurčiča Il figlio del vicino. Introduzione e traduz. di Enrico Damiani e Janko Jež, izšlo v knjigi Romanticismo, Rim 1944, in Ivana Cankarja La Mamma. Pagine d'amore filiale scelte e tradotte dal testo originale sloveno da Enrico Damiani e Janko Jež, Rim 1945. Sam je prevedel nekaj pesmi iz Prešerna, Gregorčiča, Krilana-Pagliaruzzija in Gradnika. O njegovem prevajanju iz slov. piše Stanko Škerlj, da pričajo ti prevodi »o dobrem razumevanju teksta in o pesniškem podoživljanju, drže pa se bolj duha in celotnega razpoloženja pesmi kot izraza originala. Saj jih tudi sam karakterizira kot "interpretazioni poetiche". Več je prevedel iz slov. proze – iz Erjavca, Jurčiča, Tavčarja, Finžgarja, Preglja in Cankarja – v glavnem za zbirko slovanskih novel Novellieri slavi)...« Knjigo je uredil Ettore Lo Gatto in je izšla v Rimu 1946. V njej so naslednji D.-jevi prevodi: Cankar: Tuja učenost in Križev pot; Erjavec: Ni vse zlato, kar se sveti; Finžgar: Naš vsakdanji kruh; Jurčič: Telečja pečenka; Pregelj: Runje; Levstik: Martin Krpan (prevedel G. Maver) in Tavčar: Moj sin (prevod N. N.). Slovenci so zastopani tudi v Storia letteraria dei popoli slavi (Rim 1952, dva zvezka), kjer je med drugim prevod razprave M. Murka o književnosti Južnih Slovanov. Med slov. izobraženci v Lj. je imel od vojnih let mnogo prijateljev. V Ramovševi št. SR je priobčil članek Cultura slovena in Italia, (Appunti bibliografici), kjer je navedel dela, ki so v zadnjih tridesetih letih izšla v Italiji o Slovencih, in prevode, tudi svoje (SR III, Lj. 1950, 458–464). Zadnja leta je bil sourednik rimske znanstvene revije Ricerche slavistiche in v II. letniku je ocenil drugi del Narodopisja Slovencev (1953, 203–206).

Prim.: Enrico Damiani (1892–1953), Ricerche slavistiche, III, Rim 1954, I – XII z bibliografijo D. del in s sl.; S. Škerlj: Enrico Damiani, SR VIII, Lj. 1955, 118–119; M. Cenda, Cankarjevo leto (razgovor z dr. Jankom Ježem o sodelovanju z Damianijem), LitV XXVII, Trst 1975/76, 111; HE 4, 503 s sl. (M. D-ić [= Mirko Deanović]).

Jem.