Dakskobler, Franc (1906–1983)

Dakskobler Franc, strokovni pisatelj, učitelj, prevajalec iz slovenščine, r. 10. nov. 1906 v Trstu. Mati Katarina Dakskobler, služkinja, iz Porezna pri Podbrdu. Učiteljišče obiskoval v Tolminu (1922–26). Služboval v Ravni pri Livku (1926–27), v Podbrdu (1927–31). Kot vrsta slov. učiteljev prestavljen v notranjost države, in sicer v kraj Marostica pri Vicenzi, kjer je ostal do 1942. Od tu je po natečaju prišel v Padovo, kjer je ostal vsa nadaljnja leta do upokojitve (1972). Živi v Padovi. D. se je najprej začel uveljavljati na šolskem-pedagoškem področju. V kraju Marostica je ustanovil srednjo trgovsko š., ki je potem postala državna. Na njej je enajst let poučeval po nekaj ur na teden. Po prihodu v Padovo se je v okviru enotnega sindikata začel boriti za pravice učiteljev, spočetka kot član izvršnega odbora, potem pa kot deželni tajnik. S tem v zvezi je razvil bogato publicistično dejavnost. O problemu nove š. pisal v II Resto del Carlino in v Gazzettino. Tu je organiziral tudi prvo stavko, da so učitelji dosegli enakost z ostalimi uradniki. Po razcepitvi sindikata, delu strank, se je D. umaknil. Organiziral je tudi večerne š. za kvalifikacijo delavcev; te so bile kasneje vključene v ENAL (Ente Nazionale Assistenza Lavoratori), sam pa je bil poklican na državno obrtno š. E. Bernardi. Tu je poučeval italijanščino na večernih tečajih polnih 17 let. Ljudsko š. je 9 let zastopal v deželnem š. odboru (Consiglio provinciale scolastico), odgovorno službo pa je vršil tudi kot član izpraševalne komisije za razpis stalnih mest učiteljev te dežele in natečajev za učitelje, ki so se posebno odlikovali (Concorsi per merito distinto). Slednje je vršil skoro vsako drugo leto. Za zasluge je prejel večje število priznanj, tako tudi zlato medaljo za zasluge na š. področju (1973), ki mu jo je dodelila mestna občina v Padovi. Poleg praktičnega dela na pedagoškem področju pa je vanj posegel tudi kot sestavljalec učbenikov. Tako je 1948 objavil II Nuovo sussidiario per la 5a elementare e per l'esame di ammissione alle scuole medie, izd. Edizioni Penada, Padova. Z njim je hotel spodkopati tiste odloke Gentilejeve šolske reforme, po kateri je bil 5. razr. osn. š. zaključni razred in je bil potreben poseben izpit za prestop v srednjo š. Objava tega dela je dvignila nekaj prahu, vendar je šolsko ministrstvo knjigo odobrilo. Drugi tak osnovnošolski učbenik je delo Ragazzi serie A. Testo di lingua italiana e Grammalica per il secondo ciclo elementare (izd. Edizioni R.A.D.A.R., Padova 1969, 200 str. 4°, ilustr.). Knjiga je izšla v nakladi 40.000 izvodov. D. se je uveljavil tudi kot prevajalec iz slovenščine. To delo je začel šele, ko je bil upokojen. Najprej je izdal prevod Ingoličeve povesti La Banda dei chiodi, 1974 (izvir. Tajno društvo PGC). Knjiga prinaša tudi obširen zapis o slovenski književnosti, ki ga je napisala italij. mladinska pisateljica Vittoria Marina. Nato od istega pisatelja La Liceale, 1976 (izvir. Gimnazijka), oboje pri založbi Messaggero Padova v zbirki »L'Astronave«. V rokopisu ima še prevod Ingoličeve Potopljene galeje, od del Svetlane Makarovič pa Kosovirja na leteči žlici, Srečanje s strašnim oblakom, Vrček se razbije ter Miška spi (v tisku pri La Souola, Brescia). D. je tudi prevedel vrsto daljših ali krajših odlomkov iz del sledečih avtorjev: Ivan Cankar, F. Bevk, I. Tavčar, Tone Seliškar, Fran Milčinski, I. Pregelj; nekatere od teh del je vključil v portrete slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih piše za Radio Koper (oddaje v italijanščini; v letu 1976–77 14 oddaj). Tudi se je D. poskusil v izvirnem ustvarjanju; v ŽS 1925 (str. 320) je v prozi Rano spoznanje opisal svojo mladost (psevdonim J. Gorjanec); ena njegova pesmica Bog, ki je izšla v NRod, je doživela uglasbitev (Vinko Vodopivec).

Prim.: osebni podatki; B. Borko, (Dopisani) Ingolič v italijanščini, Delo 1974, 22. okt.; Martin Jevnikar, Anton Ingolič, La banda dei chiodi, LitV 1975, 6, 191–2; Marijan Brecelj, Prevodi slovenskih literarnih del v italijanščino..., PrimN 1977, 20, 11.

Brj.