Čuk, Albert (1930–1993)

Čuk Albert, gospodarstvenik in javni delavec, r. 2. nov. 1930 v Biljah, u. 14. febr. 1993 v Merlu (v argentinski provinci San Luis), pokopan v Buenos Airesu. Oče Izidor, posestnik, mati Estera Mozetič. V družini je bilo 7 otrok, ki so jih starši vzgajali v kršč. in nar. duhu. Družina je veliko prestala med faš. režimom in med vojno. Tudi po vojni ni bilo konec preizkušenj, zato so se Čukovi umaknili iz domačega kraja najprej v Gor., nato v begunsko taborišče pri Bagnoliju, od tam pa so se izselili v Argentino. V Buenos Aires so prispeli 22. jan. 1948. – Č. je opravil osn. šolanje v Biljah in v Gor. V Arg. je prišel star 17 let in se takoj zaposlil kot navaden delavec. Delal je v raznih ind. obratih, največ kovinarske stroke. Ob trdem deluje obiskoval znano buenosaireško ind. sred. š. Otto Krause. 1958 se je poročil s Silvijo Lasič, že v Arg. rojeno Slov. V zakonu sta se jima rodila sin Jurij (Jorge) in hči Viviana. Med tem je v raznih službah napredoval in začel opravljati managerske posle za nekatera podjetja. Na začetku sedemdesetih let se je postavil na lastne noge in v buenosaireškem predmestju Caseros ustanovil podjetje Establecimiento Alberto Čuk za izdelavo majhnih elektromotorjev, ventilatorjev in razpršilcev za aerosol. Deset let kasneje je obrat še povečal in se še bolj specializiral v proizvodnji elektromedicinskih aparatov. Tedaj je tudi spremenil naziv podjetja v »C. J. V. « (C je začetnica priimka, J je začetnica imena sina Jurija, V pa začetnica imena hčere Viviane). Kot podjetnik se je uveljavil tudi v širšem arg. okolju. Tako je bil v obdobju 1991/92 podpreds. Industrijske zveze (Union Industrial) v buenosaireškem okraju 3 de Febrero. – Č. se je zgodaj vključil v delovanje slov. organizacij v Buenos Airesu. 1951 se je včlanil v društvo Naš dom, t. j. eno od organizacij, ki so jih ustanovili slov. priseljenci pred 2. svet. vojno. Sodeloval je pri pev. zboru tega društva, pri njegovi dram. skupini in nato nekaj časa vodil njegov mladinski odsek. 1974 so se društva starejših slov. priseljencev v Arg. (Gosp. podporno društvo Naš dom, Delavsko kult. društvo Ljudski oder z že priključenim Jsl.-arg. društvom Bratstvo in Arg.-slov. kult. društvo Zarja) združila v enotno organizacijo, in sicer v Slov.-jsl. podporno društvo Triglav, ki je zgradila svoj sedež v buenosaireškem mestnem predelu Villa Devoto. V vodstvu novega društva se je uveljavila skupina, ki je bila projsl. in poudarjeno levičarsko usmerjena. To je povzročalo spore v vrstah starejše slov. emigracije v Arg. Ob osamosvojitvi Sje so se razmere v Triglavu spremenile. S precejšnjimi težavami so vodstvo društva prevzele pred koncem 1991 bolj demokr. in slov. čuteče sile. Č. je imel velike zasluge, da je prišlo do te spremembe. Istega 1. je bil Č. med ustanovitelji Slov. arg. gosp. zbornice, ki naj bi vzpostavila stike med slov. gospodarstveniki v Arg. in poslovnimi krogi v Sji. Zanimivo in obenem značilno je, da so k tej ustanovi v glavnem pristopili podjetniki predvojne slov. emigracije v Arg. Podjetniki in gospodarstveniki povojne polit. emigracije pa so kasneje ustanovili Slov. latinskoamer. trg. zbornico. – Č. je dec. 1990 postal podpreds. SIM, čeprav je kritično presojal delo marsikaterega njenega člana, ki je v preteklosti povsem ignoriral nekatere slov. izseljence, zlasti tiste iz vrst polit. emigracije. Veroval pa je, da se SIM lahko prenovi in tako opravlja koristno delo med slov. izseljenci. Večkrat je obiskal domače kraje, v Sji je tudi preživel razburljive dni ob osamosvojitvi jun. in jul. 1991. Na to je bil ponosen, saj mu je bilo v največje zadoščenje, da je doživel osamosvojitev lastne domovine v samem centru dogajanja. – Najpomembnejša Č-ova pobuda za slov. skupnost v Arg. je bilo vodenje redne sobotne eno in pol urne radijske oddaje Slov. kotiček (Rinconcito esloveno). Z oddajo je začel 6. dec. 1987 in jo vodil do smrti febr. 1993. Vse stroške zanjo je v glavnem plačeval sam. Slov. kotiček je obsegal govorjeni del (reportaže, intervjuji s slov. osebnostmi, zvočni zapisi in novice iz Sje, novice iz življenja slov. priseljencev v Arg.) in glasbeni del (predvsem slov. zborovsko petje in nar. zabavna glasba). Govorjeni del je bil, kot predvideva arg. zakonodaja, večinoma v šp. jeziku, le del pa v slov. Oddajo je bilo slišali skorajda po celotnem ozemlju arg. republike in tudi v Urugvaju. Poslušalo jo je več kot 100 tisoč ljudi, predvsem Slov. in njihovih potomcev pa tudi drugih izseljencev. Č. je želel prek radijskih valov premostiti pregrade med predvojnimi priseljenci in člani polit. emigracije v smislu skupnega delovanja v prid slovenstvu. Poleg tega je Slov. kotiček kljub povsem ljubiteljski zasnovi opravljal pomembno povezovalno funkcijo med slov. izseljenci v Arg. in tudi osveščal tiste izmed njih, ki so že pozabili na svoje korenine. Okrog »Kotička« se je polagoma zbrala skupina Slov. iz predvojne in povojne emigracije. Med njimi je precej mladih ljudi in ti bodo verjetno nadaljevali s to pobudo.

Prim.: Osebni podatki (posredovala A. Ličen); Radio pomaga k skupnemu sožitju, PrimN 16. nov. 1990; Slovenski kotiček posluša prek sto tisoč ljudi, S (Sobotna branja) 18. jul. 1992; Pet let Slovenskega kotička, Republika 6. dec. 1992; Ideja naj živi, Republika 15. febr. 1993; Albert Čuk, Delo 20. febr. 1993 (nekrolog); posnetek oddaje Slovenski kotiček v počastitev spomina Alberta Čuka, Buenos Aires 20. febr. 1993; Alberta Čuka ni več. . ., 7D, Mrb. 24. febr. 1993; Andrej Rot, Delo za Slovence, Naša Slovenija, št. 2, Lj. febr. 1993 (nekrolog) s sl.

ab