Novi Slovenski biografski leksikon
ČRNUGELJ, Franc (France Črnugelj, partizansko ime Zorko), vojaškopolitični poveljnik, general Jugoslovanske ljudske armade (r. 5. 6. 1921, Grabrovec; u. 15. 10. 2013, Beograd, Srbija). Oče Marko Črnugelj, vlakovodja, mati Ana Črnugelj, r. Slobodnik, gostilničarka. Hči Silva Črnugelj, knjižničarka, političarka, urednica.
Osnovno šolo je obiskoval v ljubljanskih Črnučah. 1936–41 se je šolal v vojaškotehnični šoli v Kragujevcu (Srbija). Po okupaciji Kraljevine Jugoslavije se je skrivaj vrnil v Slovenijo. Konec maja 1941 so ga ujeli Nemci in ga zaprli, najprej v Kamniku, nato v Šentvidu pri Ljubljani. Od tam je pobegnil in se v Ljubljani vključil v OF. Maja 1942 se je pridružil partizanskim enotam. Kmalu je postal komandir čete v Belokranjskem odredu, ob reorganizaciji enote avgusta 1942 se je s četo vključil v Tomšičevo brigado. Februarja 1943 je bil poslan na Primorsko, kjer je bil dodeljen Južnoprimorskemu odredu. Ko so odred aprila 1943 preuredili v Gregorčičevo brigado, je bil Črnugelj postavljen za politkomisarja enega od njenih bataljonov. Z brigado se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo. Po vrnitvi s pohoda julija 1943 je krajši čas deloval v Ljubljanski pokrajini, nato je postal sekretar okrožnega odbora Zveze slovenske mladine za Tolminsko in član okrožnega komiteja KPS. Ob kapitulaciji Italije 1943 je deloval kot eden od organizatorjev v primorski ljudski vstaji. Postal je politični komisar novoustanovljenega bataljona Andreja Manfrede v Kobaridu in kasneje 2. soške brigade. Po reorganizaciji partizanske vojske na Primorskem je bil postavljen za političnega komisarja 3. soške brigade; decembra 1943 za političnega komisarja Briško-beneškega odreda, nato za političnega komisarja Gregorčičeve brigade in zatem za političnega komisarja 18. brigade »Bazoviške«. Z njo se je januarja in februarja 1944 udeležil drugega pohoda partizanskih enot v Beneško Slovenijo, ki je, podobno kot prvi, imel za cilj spodbuditi vključevanje lokalnih prebivalcev v narodnoosvobodilno gibanje in partizansko vojsko. Novembra 1944 je bil Črnugelj imenovan za političnega komisarja Operativnega štaba za zapadno Primorsko, že konec meseca pa premeščen na položaj političnega komisarja Gregorčičeve brigade. V boju je bil v začetku 1945 ranjen in se je več mesecev zdravil v bolnici Franja. Aprila 1945 je bil imenovan za političnega komisarja 31. divizije NOV Jugoslavije, vendar funkcije ni mogel prevzeti.
Po koncu vojne je bil postavljen za krajevnega vojaškega poveljnika v Kopru (komandanta mesta Koper), nato je bil imenovan za političnega komisarja Tržaškega oz. Vipavskega vojaškega področja. Po nekaj letih dela v zalednih službah Jugoslovanske armade je bil 1948 postavljen za direktorja vojaškega podjetja Sloboda v Čačku (Srbija), 1951 za direktorja podjetja Boba Miletić v Mladenovcu (Srbija) in 1955 za direktorja podjetja Rudi Čajevec v Banjaluki (BiH). Medtem se je šolal na Višji vojaški akademiji JLA v Beogradu, ki jo je končal 1955. 1961–72 je sprva deloval v Tehnični upravi Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo in bil inšpektor v Glavni inšpekciji ljudske obrambe. V čin generalmajorja je bil imenovan 1971. 1972–77 je bil pomočnik komandanta zagrebškega vojnega območja (za zaledje) v štabu 5. armade. Po prevedbi v rezervo je bil od 1980 tudi svetovalec republiškega sekretarja za ljudsko obrambo pri štabu 9. armade v Ljubljani.
Po upokojitvi 1977 se je posvetil zgodovinopisju NOB. Prve članke je napisal že v času diplomatskega boja za zahodno mejo po drugi svetovni vojni. V publicističnem delu se je osredotočal predvsem na delovanje partizanskih enot na zahodnem Primorskem v času druge svetovne vojne. Objavil je tri monografije o bojni poti Briško-beneškega odreda. 1980–88 je bil član odbora za splošni ljudski odpor pri Republiški konferenci SZDL Slovenije in izvršilnega odbora Zveze združenj borcev (ZZB) NOV Slovenije kot tudi v veteranskih odborih ZZB NOV, zlasti v Odboru skupnosti 30. divizije in Odboru skupnosti Briško-Beneškega odreda. Dejaven je bil tudi v Društvu piscev zgodovine NOB.
Za svoje delo je prejel več odlikovanj, mdr. red za vojaške zasluge z veliko zvezdo (1971), red ljudske armade z lovorovim vencem (1977), red bratstva in enotnosti II. reda, red bratstva in enotnosti ter red za hrabrost.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine