Črnugelj, Franc (1921–2013)
Foto Zoran Vogrinčič, © Darja Vogrinčič
Vir: Fotodokumentacija Dela

Novi Slovenski biografski leksikon

ČRNUGELJ, Franc (France Črnugelj, partizansko ime Zorko), vojaškopolitični poveljnik, general Jugoslovanske ljudske armade (r. 5. 6. 1921, Grabrovec; u. 15. 10. 2013, Beograd, Srbija). Oče Marko Črnugelj, vlakovodja, mati Ana Črnugelj, r. Slobodnik, gostilničarka. Hči Silva Črnugelj, knjižničarka, političarka, urednica.

Osnovno šolo je obiskoval v ljubljanskih Črnučah. 1936–41 se je šolal v vojaškotehnični šoli v Kragujevcu (Srbija). Po okupaciji Kraljevine Jugoslavije se je skrivaj vrnil v Slovenijo. Konec maja 1941 so ga ujeli Nemci in ga zaprli, najprej v Kamniku, nato v Šentvidu pri Ljubljani. Od tam je pobegnil in se v Ljubljani vključil v OF. Maja 1942 se je pridružil partizanskim enotam. Kmalu je postal komandir čete v Belokranjskem odredu, ob reorganizaciji enote avgusta 1942 se je s četo vključil v Tomšičevo brigado. Februarja 1943 je bil poslan na Primorsko, kjer je bil dodeljen Južnoprimorskemu odredu. Ko so odred aprila 1943 preuredili v Gregorčičevo brigado, je bil Črnugelj postavljen za politkomisarja enega od njenih bataljonov. Z brigado se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo. Po vrnitvi s pohoda julija 1943 je krajši čas deloval v Ljubljanski pokrajini, nato je postal sekretar okrožnega odbora Zveze slovenske mladine za Tolminsko in član okrožnega komiteja KPS. Ob kapitulaciji Italije 1943 je deloval kot eden od organizatorjev v primorski ljudski vstaji. Postal je politični komisar novoustanovljenega bataljona Andreja Manfrede v Kobaridu in kasneje 2. soške brigade. Po reorganizaciji partizanske vojske na Primorskem je bil postavljen za političnega komisarja 3. soške brigade; decembra 1943 za političnega komisarja Briško-beneškega odreda, nato za političnega komisarja Gregorčičeve brigade in zatem za političnega komisarja 18. brigade »Bazoviške«. Z njo se je januarja in februarja 1944 udeležil drugega pohoda partizanskih enot v Beneško Slovenijo, ki je, podobno kot prvi, imel za cilj spodbuditi vključevanje lokalnih prebivalcev v narodnoosvobodilno gibanje in partizansko vojsko. Novembra 1944 je bil Črnugelj imenovan za političnega komisarja Operativnega štaba za zapadno Primorsko, že konec meseca pa premeščen na položaj političnega komisarja Gregorčičeve brigade. V boju je bil v začetku 1945 ranjen in se je več mesecev zdravil v bolnici Franja. Aprila 1945 je bil imenovan za političnega komisarja 31. divizije NOV Jugoslavije, vendar funkcije ni mogel prevzeti.

Po koncu vojne je bil postavljen za krajevnega vojaškega poveljnika v Kopru (komandanta mesta Koper), nato je bil imenovan za političnega komisarja Tržaškega oz. Vipavskega vojaškega področja. Po nekaj letih dela v zalednih službah Jugoslovanske armade je bil 1948 postavljen za direktorja vojaškega podjetja Sloboda v Čačku (Srbija), 1951 za direktorja podjetja Boba Miletić v Mladenovcu (Srbija) in 1955 za direktorja podjetja Rudi Čajevec v Banjaluki (BiH). Medtem se je šolal na Višji vojaški akademiji JLA v Beogradu, ki jo je končal 1955. 1961–72 je sprva deloval v Tehnični upravi Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo in bil inšpektor v Glavni inšpekciji ljudske obrambe. V čin generalmajorja je bil imenovan 1971. 1972–77 je bil pomočnik komandanta zagrebškega vojnega območja (za zaledje) v štabu 5. armade. Po prevedbi v rezervo je bil od 1980 tudi svetovalec republiškega sekretarja za ljudsko obrambo pri štabu 9. armade v Ljubljani.

Po upokojitvi 1977 se je posvetil zgodovinopisju NOB. Prve članke je napisal že v času diplomatskega boja za zahodno mejo po drugi svetovni vojni. V publicističnem delu se je osredotočal predvsem na delovanje partizanskih enot na zahodnem Primorskem v času druge svetovne vojne. Objavil je tri monografije o bojni poti Briško-beneškega odreda. 1980–88 je bil član odbora za splošni ljudski odpor pri Republiški konferenci SZDL Slovenije in izvršilnega odbora Zveze združenj borcev (ZZB) NOV Slovenije kot tudi v veteranskih odborih ZZB NOV, zlasti v Odboru skupnosti 30. divizije in Odboru skupnosti Briško-Beneškega odreda. Dejaven je bil tudi v Društvu piscev zgodovine NOB.

Za svoje delo je prejel več odlikovanj, mdr. red za vojaške zasluge z veliko zvezdo (1971), red ljudske armade z lovorovim vencem (1977), red bratstva in enotnosti II. reda, red bratstva in enotnosti ter red za hrabrost.

Dela

Na zahodnih mejah 1943 : briško-beneški odred in 3. soška (20.) brigada, Ljubljana, 1986.
Na zahodnih mejah 1944 : briško-beneški odred, Ljubljana, 2 zv., 1993–2000.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
ES.
PSBL.
Franjo Bavec: Benečija – njegov drugi dom, TV-15 naš tovariš : glasilo Zveze združenj borcev NOV in Zveze rezervnih vojaških starešin Slovenije, 19, 1981, 22, 7.
Guštin, Damijan: Črnugelj, Franc (1921–2013). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006990/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. november 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 5. zv.: Č. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2022.

Primorski slovenski biografski leksikon

Črnugelj Franc - Zorko, generalmajor JLA v pok. zgodovinopisec, r. 5. jun. 1921 v Grabrovcu (Metlika), živi v Lj. Oče Marko, železničar, mati Ana Slobodnik, kmetica. Oče ameriški državljan slov. rodu. Osn. š. je končal v Črnučah pri Lj. Od 1936 do konca kraljevine Jsle je obiskoval vojaško tehn. š. v Kragujevcu. Po padcu Kragujevca je zbežal proti Sji. Konec maja 1941 so ga Nemci zaprli v Kamniku in kasneje v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Lj., od tam je pobegnil v Lj. in se vključil v OF. Maja 1942 je odšel v partizane. Bil je komandir čete v Belokranjskem odredu in se avg. s četo vključil v Tomšičevo brigado, kjer je tudi bil komandir čete. Febr. 1943 je po nalogu Glavnega štaba NOV in POS odšel na Primor. in bil dodeljen Južnoprimor. odredu. Iz odreda se je izoblikovala Gregorčičeva brigada in bil v njej bataljonski politkomisar. Z brigado je odšel mar. 1943 na pohod v Beneško Slovenijo pod vodstvom gen. Jake Avšiča. Jul. 1943 je postal sekretar Tolminskega okrož. odb. mladine. Ob kapitulacije It. se je vključil v Kobaridu v bataljon Andreja Manfrede in kasneje v drugo Soško brigado in postal njen polit. komisar. Kasneje je poveljeval štabu briško-beneškega odreda, Gregorčičeve brigade in 31. divizije. Febr. 1944 se je udeležil drugega pohoda 30. divizije v Ben. Sjo kot politkomisar štaba 18. brigade Bazoviške. Po osvoboditvi 1945 je bil med drugim komandant mesta Koper, politkomisar Tržaškega oz. Videmskega vojnega področja. V armadi je končal najvišje vojaške šole. Deloval je na položajih tehničnih poslov in bil generalni dir. treh vojnih in civilnih podjetij. Napisal je več strok. in zgod. člankov, razprav in knjig: brošuro Na zahodnih mejah, za čas 1943–45, izšla 1979, knjigo Na zahodnih mejah –1943 (Briško-beneški odred in 3. Soška (20.) brigada) (Knjižnica NOV in POS, Lj. 1986); knjigo Na zahodnih mejah – NOB december 1943 in januar–april 1944 (izšla 1993). V rokopisu je knjiga Na zahodnih mejah I. in II. zvezek (preko 500 strani), ki obravnavata širše območje od Gorice do Trbiža 1941–45. In razprave: Uničenje letališča Belvedere 1944, Boj in politično delo v Reziji aprila 1944, Sovražna ofenziva od 22. do 25. maja 1944 na območju Gorica-Bovec (PrimSreč).

Prim.: Pisna izjava piscu j. k. (Koren) jun. 1993, dopolnjena pisna izjava piscu j. k. sept. 1993; Boris Mlakar, Pohod 30. divizije NOV in POS v Beneško Slovenijo (Mala knjižnica NOV in in POS, Lj. 1984); Jožko Ošnjak; Pod Matajurjem (Spomini in zapiski iz Beneške Slovenije). Zavod Borec Lj. 1969; Osebni zapiski in spomini j. k.

Koren

Koren, Jože: Črnugelj, Franc (1921–2013). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006990/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. november 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine