Češornja, Anton (1897–1959)

Češornja Anton, duhovnik, r. 22. nov. 1897 v Breginju, u. 1. febr. 1959 v Drežnici. Šole je dovršil v Gor. in tu je bil posvečen v duhovnika 6. avg. 1922. Po krajši kaplanski službi v Bovcu je prišel 1923 v Ukve v Kanalski dolini, ko so morali slov. frančiškani zapustiti Ukve in Žabnice. Č. je imel izredne človeške lastnosti, bil goreč duhovnik, velik molilec in z bogatim notranjim življenjem. Že leto po prihodu je organiziral v župniji misijon, ki je lepo uspel. 1925 je ustanovil Marijino družbo, ki je zajela vse žene in dekleta iz Ukev in močno spremenila vaško življenje: ženske niso smele na ples, ki je bil štirikrat na leto, morale so nositi zapete obleke in se ne kazati po cestah. Celo učenke so morale nositi rute na glavi in dolge rokave. Zanimal se je za nadarjene dečke in jih pošiljal študirat v Gor. ter sam plačeval zanje stroške. Najbolj znan primer take pomoči je Franc Marcola (1911–1986) iz Breginja, ki ga je spravil v Turin k salezijancem in potem v Srednjo Ameriko, kjer je postal misijonar, prof. in ravn. salezijanskega zavoda (gl. čl.). – Veliko je napravil za slov. ljudi, ki so se morali boriti z nemčurji in It. Ker ni imel dvorane, je po hišah prirejal razne prireditve. Ker duhovniki niso smeli učiti verouka v slov. v šolah, je nadškof Sedej ukazal, da ga morajo v cerkvah in po župniščih. Č. je v župnišču uredil dvorano z oltarjem za 40 otrok in imel v njej vsak dan verouk za slov. otroke v slov., za it. otroke v it. Cerkvene pevce je tako izvežbal, da so peli lat. maše 4- ali 5-glasno brez orgel in pevovodja. – 1926 je ogenj uničil veliko hiš, druge je poškodovala povodenj. Č. je pomagal sam, še več pa je preskrbel podpor. Po njegovem prizadevanju so dobili 22. jul. 1928 nove zvonove, ker jim je prejšnje vzela 1915 prva svet. vojna. Sredi priprav, da bi prenovil cerkev, so nemčurji in It. dosegli, da je bil 9. jul. 1929 prestavljen v Log pod Mangartom, potem v Mirnik in 1931 v Dolenjane, končno v Drežnico, kjer je bil pet let zaprt iz polit. razlogov.

Prim: Mario Gariup, I Parroci di Ugovizza, Ugovizza 1989, 187–95, kjer je navedena liter., ki govori o Č.; skupinska sl. 191.

Jem.