Černigoj, Jaroslav (1905–1989)

ČERNIGOJ, Jaroslav, arhitekt, urbanist, konservator (r. 1. 6. 1905, Bovec; u. 10. 1. 1989, Maribor, pokopan v Ljubljani). Oče Anton Černigoj, cestni mojster, mati Zofija Černigoj, r. Rauter. Brat Milan Černigoj, arhitekt.

Otroštvo je preživljal v Bovcu, Tolminu in Mariboru. V Mariboru je 1915–22 obiskoval realno gimnazijo (danes Prva gimnazija Maribor). Na Tehniški visoki šoli v Ljubljani je študiral 1922–26 in 1926 diplomiral pri Jožetu Plečniku. V Beogradu je 1933 opravil izpit za pooblaščenega arhitekta. Kot vodja gradnje stavb je bil 1927–30 zaposlen pri Oblastnem odboru v Mariboru, 1930 v banski upravi v Ljubljani. 1930–34 je bil samostojni arhitekt v Mariboru, 1934–41 je bil arhitekt v Mestnem gradbenem uradu v Mariboru, 1941–44 pa v projektantskem podjetju A. Rosenberger s sedežem v Gradcu, kamor ga je dodelila okupacijska oblast. Tam je skupaj z bratom Milanom Černigojem sodeloval pri pripravi načrtov za tovarno letalskih motorjev v Mariboru (VDM Luftfahrtwerke Steiermark), ki so jo po vojni namenili za Tovarno avtomobilov Maribor (TAM). Pozimi 1944–45 je bil zaradi simpatiziranja z odporniškim gibanjem zaprt v gestapovskem zaporu, iz katerega je spomladi 1945 pobegnil in se priključil Šercerjevi brigadi na Pohorju, v kateri je bil pomočnik šefa propagandne brigade. 1946–58 je bil projektant v Okrožnem projektantskem biroju v Mariboru (pozneje Projekt Maribor). 1957–61 je bil arhitekt konservator na Zavodu za spomeniško varstvo LRS v Ljubljani, od 1961 redni profesor na oddelku za gradbeništvo na Visoki tehniški šoli v Mariboru in od 1969 do upokojitve 1972 predstojnik oddelka.

Sodi med vidnejše mariborske arhitekte 20. stoletja, ki je v tradicionalno mariborsko okolje vnašal moderno funkcionalistično arhitekturo. Njegov arhitekturni opus obsega stanovanjske, poslovne, šolske in industrijske stavbe. Ukvarjal se je tudi z urbanizmom in konservatorstvom. Posvečal se je grafičnemu oblikovanju, njegovo najbolj znano delo pa je logotip tovarne TAM (1946, potrjen 1947), za katerega je trilistni motiv povzel po nizu trilistnih krogovičij s pročelja pariške stolnice. Poleg tega je objavljal: bil je prvi mariborski arhitekt, ki je javno predstavil svoja strokovna stališča (Kronika slovenskih mest, 1935), več prispevkov je objavil v strokovni periodiki (npr. v Varstvu spomenikov), v Večeru je objavil svoje spomine (Spomini in akcenti, 1987).

Bil je eden prvih diplomantov Jožeta Plečnika. Nase je opozoril z diplomskim delom v plečnikovski tradiciji, načrtom za jezuitski samostan v Mariboru. Kljub temu da je Plečnika občudoval, je po diplomi krenil na pot funkcionalizma. Predvojno obdobje je pomembno zaznamovalo sodelovanje z arhitektom Aleksandrom Devom, s katerim sta se uveljavila kot pionirja mariborske moderne arhitekture. Sodelovala sta pri treh projektih: pri Osrednjem zavodu za zavarovanje delavcev (1930–31), ki predstavlja prvi poskus uvedbe funkcionalizma v mariborski arhitekturi, Hutterjevem bloku (1940–41) in Hranilnici Dravske banovine v Mariboru (1931–32), pri kateri je bil glavni projektant Černigoj in ki predstavlja vrhunec njegovega mladostnega obdobja. Gre za prvo zgradbo z železobetonsko skeletno konstrukcijo v Mariboru in eno zgodnejših v Sloveniji. Zasnoval jo je kot funkcionalistični kubus, oprt na betonske stebre, ki reinterpretirajo arkadni hodnik, dopolnjujeta pa ga plečnikovska elementa, opečna obloga in konzolni strešni venec. Naredil je načrt za Mestno in meščansko šolo v Mariboru (1934–36, današnjo Osnovno šolo Franceta Prešerna, v sodelovanju z Emilom Navinškom), ki je ob izgradnji veljala za najnaprednejšo šolsko stavbo na Slovenskem. S tlorisom v obliki črke A naj bi se poklonili spominu kralja Aleksandra I. Karađorđevića.

Pred drugo svetovno vojno je izdelal regulacijske načrte celotnega Maribora in posameznih mestnih predelov (Glavni trg, 1935; Trg Zrinjskega, 1935; Trg svobode, 1938), ki niso doživeli izvedbe, pomenijo pa izhodišče za povojni urbanistični razvoj mesta. V povojnem obdobju je bil eden ključnih mariborskih arhitektov, ki so sodelovali pri obnovi mesta. V okviru Projekta Maribor je naredil načrte za industrijsko, stanovanjsko in šolsko arhitekturo, ki se slogovno uvrščajo v smer podaljšanega funkcionalizma. Med obsežnejšimi projekti so bili načrti za TAM (za utopno kovačnico, 1948–49; kotlarno, 1948; pralnico avtomobilov, 1950; prizidek h kovačnici, 1951), industrijski in stanovanjski objekti, npr. stanovanjski blok TAM na Glavnem trgu (1952–55), katerega fasada nekoliko spominja na pročelje hranilnice. V povojnem obdobju se je posvečal tudi načrtovanju spomenikov NOB (Spomenik talcem v Mariboru, 1952; Spomenik talcem na Ledini 3. aprila pod Pohorjem, 1955) in grafičnemu oblikovanju (logotip Tovarne avtomobilov Maribor, 1946, potrjen 1947).

Kot arhitekt konservator je vodil prenovo več spomenikov, med najpomembnejšimi so prenova pročelja mariborskega rotovža (1952–53), obnova mariborske stolnice (1957–61, 1969, v sodelovanju z Bogom Teplyjem in Jožetom Požaukom), ureditev rimske nekropole v Šempetru (1957–59), ureditev vhodne lope in obnova zunanjščine Frančiškove kapele na ptujskogorski cerkvi (1962–64).

1980 je prejel srebrno plaketo Univerze v Mariboru. Jugoslovanska zveza arhitektov ga je razglasila za častnega člana. Za svoje delo je bil nagrajen z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki.

Černigoj Jaroslav (Jaro), arhitekt, r. 1. jun. 1905 v Bovcu, u. 10. jan. 1989 v Mariboru, pokopan na lj. Žalah. Oče Anton, cestni mojster, mati Zofija Rauter, gospodinja, brat Milan (gl. čl.) Po očetovi premestitvi iz Bovca v Tolmin je Č. hodil tri leta v osn. š. v Tolminu, četrti razr. v pripravnici v Gor. 1915 je oče zaradi vojne poslal družino »začasno« v Maribor (1918 je umrl in družina je ostala v Mrbu), kjer je maturiral na realki 1922. Na lj. U je diplomiral 1926 pri J. Plečniku. 1933 je naredil izpit za avtoriziranega arhitekta v Beogradu. V začetku 30. let je s S. Devom ustvaril projektivni biro, katerega delo pomeni temelje sodobne mariborske arhitekture. Poslopje bivše Banovinske hranilnice, sedanje podružnice Narodne banke v Mariboru (1931–32), velja za prvo zares moderno oblikovano arhitekturo funkcionalnega tipa v Mariboru. 1935 je zapustil arhitekturni biro Černigoj-Dev in stopil v drž. službo pri mestnem gradbenem uradu. Tu je bilo njegovo prvo delo projekt šol. poslopja v mariborski občini Tabor (1936–52). V 30. letih je kot urbanist izvršil razne regulacije (promenada na Partizanski cesti, Trg svobode), deloma samo v projektu in v zvezi z razpisom za kraljevi spomenik, B. Kalin in J. Černigoj s I. nagrado in izvedbo (1939). Obdobje gradbene dejavnosti v Mariboru zaključuje zadnje skupno Černigojevo in Devovo Hutterjev blok v Gradišču, vendar je glavni delež prispeval Dev, saj je bilo Č. delo omejeno na arhitektonsko oblikovanje celote. Med okupacijo je delal tudi kot mestni arhitekt. V zimi 1944–45 je bil v gestapovskem zaporu, spomladi pa je ušel v Šercejevo brigado na Pohorje, kjer je bil pomočnik brigadnega šefa propagande. Po vojni je imel važne zasluge pri idejnem regulacijskem planu za bodoči Maribor. Med njegova najvažnejša izvršena povojna dela štejemo: kompleks raznih industrijskih objektov pri Tovarni avtomobilov na Teznem (TAM), upravno poslopje Metalne in stanovanjsko naselje ter osn. š. (1953–56) na Teznem, stanovanjsko naselje za železarno na Ravnah, ureditev spomenika talcev v M., adaptacija komiteja KP v M. itd. – Od 1957 je začel kot arhitekt-konservator Zavoda za spomeniško varstvo LRS prevzemati tudi nove naloge, npr. dela pri mariborski stolnici, na Ptujski gori, ureditev rimske nekropole v Šempetru v Savinjski dolini, ukvarjal se je s problematiko urbanizma v slov. Primorju, zlasti v Piranu itd. Plečnikov učenec, čeprav njegova dela kažejo od Plečnikovih izhodišč odmik v smeri funkcionalnosti, hkrati pa ohranjajo pretehtano kompozicijo in skrbno oblikovanje detajlov, ni samo arhitektonsko oblikoval poslopij, bil je znan tudi po svojih mislih o arhitekturi, umetnosti, arhitektovem poklicu. Razprave: K študiji za regulacijo mariborskega Glavnega trga (Kron II, 1935, št. 2); Mariborsko pismo (Arhitekt 1951, št. 1); K mariborski gradbeni situaciji (Arhitekt 1954, št. 18), anketni članki, strokovni članki in razprave v Varstvu spomenikov in drugod. Poleg splošno arhitekturnega projektiranja se je priložnostno ukvarjal tudi z grafičnim oblikovanjem (oprema knjig) in publicistiko. Od 1961 do upokojitve je na Višji tehnični šoli v Mrbu predaval oblikovanje mest in naselij. Za svoje delo je bil odlikovan z redom za zasluge za narod s srebrnimi žarki, bil pa je tudi častni član Zveze arhitektov Jsle.

Prim.: Enc Sje 2, 113; J. Pirkovič-Kocbek, Izgradnja sodobnega Maribora. Mariborska arhitektura in urbanizem med leti 1918 in 1976, Lj. 1982, 17 in pass, in priloge; F. Šijanec, Sodobna slov. likovna umetnost, Maribor 1961, 425–26, 459–62; Slovenec 13. okt. 1939; PDk 25. jan. 1989; Večer 18., 23. in 19. jan. 1989 s sl. ; Podatki sestre Vere Souvent, roj. Černigoj, in sina Marka.

Sirk