Čuk, Silvester (1940–)

ČUK, Silvester (psevdonimi Gozdan, G. Sovič, Gozdan Sovič; šifre -er, Č. S.), urednik, publicist, prevajalec (r. 1. 1. 1940, Lome). Oče Jožef Čuk, čevljar, mati Ivana, r. Čuk.

Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu nad Idrijo (1946–54) in po končani gimnaziji v Ajdovščini (1954–58) študiral na teološki fakulteti v Ljubljani (1958–65). Med študijem je 1960–61 služil vojaški rok v Prokuplju v Srbiji. Kot duhovnik je deloval v Postojni (1965), Slivju (1965–66), Kopru (1968–71) in od 1971 dalje v Izoli. Od 1965 je bil zaposlen v uredništvu revije Ognjišče, kjer je bil urednik za področje kulture. Tudi po upokojitvi 2007 je aktiven v uredništvu.

V mesečniku Ognjišče je objavil številne članke o znanih slovenskih osebnostih. V dvostranski rubriki Obletnica meseca je od 1991 do oktobra 2019 predstavil 344 znanih, pa tudi manj znanih Slovencev: pisatelje, pesnike, znanstvenike, zaslužne duhovnike in druge javne delavce; v rubriki Pričevanje (1998–2017) je predstavljal domače in tuje osebnosti iz sedanjosti in preteklosti. Napisal je tudi večino mesečnih prilog Ognjišča, ki zajemajo zgodovinske in narodopisne teme, teme iz življenja Cerkve in drugo. Od vsega začetka izhajanja Ognjišča je opravljal nalogo lektorja in korektorja. Objavil je tudi številna izvirna literarna dela za odrasle, prevajal je iz francoščine, italijanščine in španščine ter sodeloval pri objavi nekaj slikanic za otroke, mdr. Kdo vse je v barki? (2009), Angeli in Sveto pismo (2011), Takšen je bil prvi božič (2007), Jaslice in miška (2012).

Za svoje delo na duhovniškem, uredniškem in pisateljskem področju je 2014 prejel odličje sv. Cirila in Metoda (priznanje slovenske škofovske konference).

Čuk Silvester, publicist in pedagog, r. 1. jan. 1940 v kraju Lome pri Črnem vrhu nad Idrijo čevljarju Jožefu in Ivani Čuk. Osn. š. in 4. razr. nižje gimn. v Črnem vrhu, 4 razr. višje gimn. v Ajdovščini (matura 1958), bogoslovje v Lj. Posv. 28. jun. 1964. Službovanje: kaplan v Šempetru (1964–65), Postojni (1965); vikar namestnik v Slivju in Brezovici (1965–66), pomočnik v Izoli (1967–68), na uredništvu Ognjišča v Kopru od avg. 1968, kjer je še zdaj. Kot bogoslovec (1958–64) dve leti urednik lit. glasila Brazda: tu objavil nekaj pesmi, črtic in dva kroniška zapisa o srečanju slov. in pravoslavnih bogoslovcev v Bgd in Lj. Za diplomo na teol. fak. v Lj.: Duhovniški liki pri Preglju. Prevedel knjižico franc. redovnice M. Françoise 20 molitev po evangeliju (v ciklostilu 1965 v Lj.); prevedel ali priredil sodobne molitve Michela Quoista Vse življenje postane molitev (1964), Samo dve ljubezni sta (1965), S križem za Gospodom (1965. Vse v Lj., ciklostilirano). že v Postojni sodeloval pri Ognjišču, ki se je sprva imenovalo Farno ognjišče (kot ciklostilno razmnožen list prvič izšlo aprila 1965 kot župnijsko glasilo za Postojno in Koper). Urednik rubrike »živo bogoslužje«, »Ti, ki iščeš, ti, ki dvomiš«, ugankarski kotiček, prevajal podlistek »Marcelino«. Iz francoščine prevedel knjigo Paula Gauthiera Nazareške roke (Lj. 1967), iz španščine Sanche-Silva Marcelino (Mala knjižnica Ognjišča 4, Koper 1969), iz franc. Pierre L'Eremite Žena z zaprtimi očmi (Žepna knjižnica Ognjišča 5, Koper 1970); v Ognjišču 1977 izhaja njegov prevod romana B. Cavanna Sosedov fant. Sestavil je knjižico o apostolu gobavcev Raoulu Follereauju Glasnik trpečih (Mala knjižnica Ognjišča 7, Koper 1972). Sodeluje s članki pri Družini. V zborniku Leto vere članek Bila si in boš nam Mati. Psevdonimi: Gozdan, G. Sovič; šifre: –er, Č. S.

Prim.: Cerkev na Slovenskem, Lj. 1971; vprašalna pola; Družina 1977, 30.1. s sl.

R. K.